Evolucijski razlogi za napredovalo obliko raka
Ameriška raziskovalna skupina v znanstveni reviji FASEB BioAdvances poroča, da je gen SIGLEC12 pri ljudeh povezan z napredovalo obliko določenih vrst raka. Določitev genskega profila posameznika bi se lahko tako med drugim uporabljala za določitev diagnoze in ocene tveganja za razvoj napredovale oblike maligne bolezni.
Preučevani gen predstavlja genski zapis za celični receptor, ki se nahaja na površini epitelijskih celic in uravnava celično signalizacijo. Epitelijske celice pokrivajo površino kože in notranjih organov. Med evolucijo je gen za celični receptor Siglec12 pri ljudeh izgubil svojo funkcijo in bil podvržen nesmiselnim mutacijam, zato se počasi izloča iz populacije.
Mutirani gen pa se vseeno lahko izrazi v obliki proteina na epitelijskih celicah, v katerih spodbuja kancerogene procese. Prav to bi lahko bil razlog za slabšo prognozo napredovalega raka. Po drugi strani je funkcija gena za celični receptor pri primatih, ki so v evolucijskem pomenu naši najbližji sorodniki, brezhibno ohranjena. Znano je, da so pri primatih karcinomi precej manj pogosti kot pri ljudeh.
Medtem ko so raziskovalke in raziskovalci zabeležili, da je mutirani protein prisoten zgolj v 30 do 40 odstotkih zdravih človeških epitelijskih celicah, so ga pri napredovalih rakih zabeležili v več kot 80 odstotkih rakastih celic. Preživetje je pri napredovalem raku črevesja ocenjeno na 51 mesecev, ob prisotnosti mutiranega proteina pa samo na 28 mesecev. Zanimiva je ugotovitev, da se učinek mutiranega proteina izrazi le ob prisotnosti dejavnikov tveganja, kot sta kajenje ter uživanje alkohola in rdečega mesa.
Sodeč po rezultatih študije, se torej napredovale oblike maligne bolezni, ki se razvijejo iz epitelijskih celic, pogosteje pojavljajo pri posameznikih, ki imajo v svojem genskem zapisu prisoten gen SIGLEC12.
Zdravega opičjega gena si želi Andrea.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Iščite razloge v metabolizmu, okolju in prehrani, ne v genetiki.
Kaj hočeš model, včeraj so bli kakci iz avokada ki ščitijo proti raku pa vam tudi ni blo všeč
Aha, vidim prispevek. Takšne študije z avokadom so tudi dober primer slabega zgleda marketinga in luščenja drobcev iztrganih iz konteksta. K temu pripomore grajenje na kulturnih stereotipih o tem, kaj je zdravo in kaj ne. Gre za dezintegracijo tega, kar je znano, na način slabo izvedenih poskusov, da bi prikazali nek produkt v luči, ki jo želijo prikazati ali snovalci ali sponzorji takšnih prizadevanj.
Implicitna predpostavka na tem mestu je, da je bogata bakterijska flora ključna za zdravje, medtem ko je verjetno razraščena bakterijska flora, sploh pa v tankem črevesju, ključna za vrsto metabolnih težav, predvsem v neposredni povezavi z podaljšanim prehodom blata skozi črevesje. To dolgoročno lahko obremenjuje tako prebavni sistem kot jetra (zaradi ponovnega privzema endotoksina) ali sistemsko organizem, zaradi povišane koncentracije serotonina.
Ker ste ravno omenili članek z avokadom - avtorica v njem sklene, da je uživanje enkrat nenasičenih maščobnih kislin izredno zdravo. Te so resda verjetno nekoliko manj škodljive, ker se preko hidrofilnega dela molekule ob primernih pogojih v telesu nekoliko stabilizarjo, ampak še vedno ne predstavljajo ključne zveze z zaključkom.
Za porast bakterij je verjetno bolj ključna zajetna mera razgradljivih vlaknin v avokadu. Še vedno tudi ne vidim nobene dobre in neposredne povezave med bogato bakterijsko floro in zdravjem, večkrat so v povezavi s zdravjem črevesja zaslužne ingerence antiseptikov kot pa probiotikov. Najbolj škodljive oblike maščobnih kislin so vse oblike večkrat nenasičenih maščobnih kislin, ki so visoko reaktivne, potlačujejo imunski odziv, potlačujejo normalen oksidativni metabolizem in povzročajo kratko in dolgoročno oksidativno škodo. Pa jim ne preprečuje, da uživajo status najbolj popularnih, najbolj financiranih in glasnih v morju raziskav kot čudežna zdravilna sredstva. Gre pa samo za preprodajo preparatov in dodatkov ribjih in rastlinskih olj.
Problem je, da je seveda za laboratorijske namene možno povzročiti rast rakastega tkiva na mnoge načine preko obsevanja, akutne škode, določenih toksinov, tudi genetskih ingerenc. Vse pa v končni fazi motijo normalen oksidativni metabolizem. Predpostavka Otta Warburga o celični fermentaciji sladkorja v primeru raka, izrečena 100 let, in čeprav od takrat prikladno zanemarjena, še vedno drži. Nepravilno oz. primitivno izkoriščanje glukoze je možno inducirati na različne načine in preko mnogih stresorjev, zato bi bilo pravilneje pogledati najprej kakšni so okoljski in družbeni razlogi za porast raka in kaj vodi v nepravilno celično dihanje. Vse to je dostopno, dokazano in zasidrano v znanstveni literaturi, vendar pa neposredno ne prinaša prestiža in virov zaslužka.
Medtem se v zadnjih 20 letih od razvozlanja človeškega genoma obljubljajo rešitve za vse možne bolezni preko genetskega inženiringa pa ne kaže, da bi bilo kaj od njih, samo mistifikacije in snovanje visoko specifičnih ciljno usmerjenih zdravil, torej nova luknja za dobičkarstvo.
Zainteresirane sangvinike napotujem na dela Alberta Szent-Györgyia.
LP
Komentiraj