Imeti ali ne imeti telo?

V pokvirskem ZbritOFFu predstavljamo študijo ameriške raziskovalne ekipe o vplivu socialnih omrežij na dojemanje telesne samopodobe in na željo o povečevanju mišične mase pri manjšinskih populacijah moških. Njihove ugotovitve so objavljene v reviji BMC Public Health.

Nezdrav, obsesiven odnos do telesne teže vključuje razne vzorce prehranjevanja in ocenjevanja lastnega telesa, ki pomembno pripomorejo k razvoju psiholoških in fizioloških stanj, škodljivih posameznikovi dobrobiti. Med najbolj zaskrbljujoče spadajo bulimično bruhanje, stradanje, pa tudi afektivne motnje, sorodne depresiji, in zloraba odvajal ter anabolnih steroidov. Raziskovalna skupina navaja, da se v manjšinskih populacijah moških kot telesni ideal najpogosteje pojavlja mišičast ali suhljat tip; to je v skladu z naštetimi zdravju škodljivimi vedenji za zmanjševanje telesne teže ali grajenje mišične mase.

Raziskovalna ekipa je v raziskavo vključila homoseksualne in biseksualne cis moške. Zanimalo jih je, kako močna je povezava med uporabo družbenih aplikacij za zmenke in telesno samopodobo. Poleg deljenja informacij o uporabi zmenkarskih aplikacij, kakršne so Tinder, Grindr in Scruff, so udeleženci v raziskavi opravili tudi prilagojeni test za ocenjevanje odnosa do telesa za moške, angleško Male Body Attitudes Test. Test vključuje trditve, kot so »Sramujem se svoje moškosti« ali »Menim, da imam preveč telesne maščobe«, anketiranci pa so strinjanje ali nestrinjanje s trditvami izrazili na številčni lestvici. V okviru študije so udeležence vprašali tudi o nekaterih nezdravih načinih nadzora telesne teže. Oceniti so morali pogostost bruhanja, postenja, jemanja dietnih prehranskih dodatkov, shujševalnih zdravil, proteinskih praškov, odvajal in anabolnih steroidov.

Med ugotovitvami študije izpostavljamo, da je bilo tvegano nadzorovanje telesne teže z vsemi naštetimi metodami pogostejše pri uporabnikih zmenkarskih aplikacij, ki so kot skupina tudi izrazito manj zadovoljni s telesno samopodobo. Uporabniki zmenkarskih aplikacij so se vsaj 2-krat pogosteje posluževali prehranskih dodatkov za grajenje mišične mase, proteinskih praškov, pa tudi zdravil za hujšanje in odvajal. Povezava je bila nekoliko šibkejša glede bruhanja, stradanja ter uporabe steroidov, a še vedno na strani uporabnikov aplikacij.

Avtorji in avtorica znanstvenega članka pa vendarle opozarjajo, da s tovrstno študijo niso mogli zajeti vseh dejavnikov, ki pri populaciji cis homoseksualnih in biseksualnih moških oblikujejo telesno samopodobo in vplivajo na tvegano vedênje za doseganje telesnih idealov. Pri tem izpostavljajo vlogo pornografije in medijskih upodobitev teles, v zadnjih letih pa tudi digitalno manipulacijo fotografij, ki je v obliki filtrov integrirana v večino družbenih omrežij. Poleg tega izpostavljajo, da njihova raziskava ni iskala vzročne povezave med slabšo samopodobo, tveganim nadzorom nad težo in uporabo aplikacij, temveč zgolj ovrednotila njihovo sopojavnost.

///////////////////////////

Tvegane prehranske navade so bile v preteklosti že večkrat prepoznane kot nevarnejše za spolne in spolnostne manjšine  v primerjavi z njihovimi nemanjšinskimi vrstnicami in vrstniki. V nadaljevanju predstavljamo pregledni članek na temo prehranskih motenj med manjšinskimi skupinami v času adolescence, objavljen v reviji European Eating Disorders Review.

Pregledni članek je vključeval analitske podatke desetih raziskav in dobrih 400.000 cisspolnih oseb, starih v povprečju 15,3 leta. Osebe so bile razvrščene po spolu in v tri skupine glede na razpoložljive podatke – na homoseksualne, biseksualne ter spolno fluidne osebe –, za referenčno skupino pa so bile izbrane heteroseksualne osebe. Spremljali so štiri vrste tveganega vedenja: prenajedanje, odrekanje hrane, bruhanje in uporabo zdravil za hujšanje. Transspolne in druge kvir osebe v tej študiji niso bile zajete.

Med ugotovitvami članka navajamo, da so bili pripadniki in pripadnice spolnostnih manjšin izpostavljeni večjim tveganjem za razvoj škodljivih vedenj. Navedimo nekaj primerov. V primerjavi s heteroseksualnimi vrstniki imajo homoseksualni moški več kot 7-krat večjo verjetnost za razvoj prenajedanja, več kot 5-krat večjo verjetnost za bruhanje in več kot 3-krat večjo verjetnost za jemanje dietnih zdravil in odrekanje hrani. Čeprav so tveganja za homoseksualne moške v vseh štirih kategorijah večja od tveganj pri homoseksualnih ženskah, so tudi pri njih tveganja 2-krat večja v primerjavi s heteroseksualnimi ženskami. Podobni trendi so se kazali tudi v populacijah biseksualk in biseksualcev ter fluidnih skupin.

Vsekakor moramo tovrstne epidemiološke ugotovitve kritično vrednotiti glede na specifično politično in ekonomsko realnost, v katerih osebe bivajo. Čeprav so ugotovitve o prisotnosti motenj hranjenja vrednotili tudi v primerljivi študiji za transspolne osebe, tovrstne študije pogosto vrednotijo samo dimenzijo identitete, ne da bi pojavnost motenj raziskali tudi glede na ekonomske in politične kazalnike.

ZbritOFF je pripravil Luka.

 

Self Image-Self esteem, Editorial Cartoon 1994, Cartoonist: Joe Hoover, CC BY-SA 4.0 <https://creativecommons.org/licenses/by-sa/4.0/>, via Wikimedia Commons