Kdo je glasnejši

Mnoge ptice in sesalci, vključno s človekom, so razvili različne načine proizvajanja zvoka za komunikacijo. V članku, objavljenem v reviji Journal of the Acoustical Society of America, so se raziskovalci z Univerze v Utahu spraševali, zakaj se lahko mnoge živali, manjše od človeka, oglašajo toliko glasneje.

Pri ljudeh se za zvok porabi le približno en odstotek izdihanega zraka, medtem ko nekatere živali med oglašanjem izkoristijo celoten volumen izdihanega zraka. Na jakost oglašanja vpliva tudi višina frekvence proizvedenega zvoka, široko odprta usta, geometrija glave in zgornjega dela telesa ter učinkovita usmerjenost proizvedenega zvoka. Vsakega od omenjenih dejavnikov so matematično opisali z modelom piston-in-a-sphere, s katerim so ocenili učinkovitost proizvedenega zvočnega valovanja.

Živali zvok  proizvajajo tako, da počasni tok zraka iz pljuč z mišično aktivnostjo spremenijo v hitro nihajoč tok, ki trese membrano govornega aparata. Ob teh procesih se velik del hitrosti zraka izgubi. Tako se jakost zvoka, ki pride iz ust, zmanjša.

V živalskem svetu oglašanje v grobem delimo na oglašanje na velike razdalje, pri čemer je pomembno, da je uporabljena največja moč zvoka, in na oglašanje na kratke razdalje, pri katerem je navadno melodija bolj kompleksna, saj ta nosi informacijo za poslušalce. Razvoj v smeri obeh lastnosti je z vidika frekvence ravno obraten, saj so za oglašanje na velike razdalje primernejše višje frekvence, za zahtevnejše oblikovanje zvoka pa nižje frekvence. Mnoge živali pa se poslužujejo obeh načinov komunikacije.

Rezultati raziskave so pokazali, da je zvok pri frekvenci med enim in petdesetimi kiloherci posredovan skozi zrak s skoraj stoodstotno učinkovitostjo. Poleg frekvence pa so za boljši izkoristek zvočnega valovanja pomembne tudi primerna oblika glave, odprtina ustja in smer valovanja. Brez teh prilagoditev je učinkovitost navadno manjša od enega odstotka, toliko bolj se to pozna pri človeškem govoru, pri katerem se ob višanju izhodiščne frekvence niža razumljivost govora. Človeški govor ima osnovno frekvenco okoli tristo hercev, kar je precej nižje od optimalnega frekvenčnega pasu.

Potiho se je oglašala Urša.