Kritično raziskovati raziskavo kritičnosti

Prejšnji teden se je na spletnem repozitoriju prednatisov arXiv pojavila študija o zaljubljanju s predlogom, da je ta občutek povezan s faznim prehodom druge stopnje v možganski aktivnosti. Francoska avtorja nam v objavi namigujeta, kako nam bo stroj statistične mehanike razložil naše čustva.

Na presečišču polj biofizike in nevrobiologije je hipoteza o kritičnih možganih, torej da je normalno delovanje možganov situirano blizu kritične točke ali bifurkácije, popularna že nekaj desetletij. Med zgodnje študije spada denimo odkritje tako imenovanega »ena s f« šuma v procesih pomnjenja, ki je značilno povezan s kritičnimi fenomeni. Zaradi te in drugih zgodnejših raziskav se nevrobiologi že od 80-ih za opis skupin nevronov zatekajo v modele statistične mehanike – med drugim v kritično točko Isingovega modela feromagnetizma. Hipoteza o kritičnosti poleg »ena s f« šuma naslavlja tudi občutljivost možganov na stanje posameznih nevronov, saj v nasprotju s kritičnim obnašanjem urejenost močno omeji vpliv fluktuacij posameznega gradnika sistema na stanje celote. Ravno odsotnost ureditve in vsakršne značilne velikostne ali časovne skale pa naj bi v kritičnih možganih omogočala širjenje signalov ter dolge časovne korelacije med posameznimi nevroni.

V novi študiji sta torej Francoza, navdahnjena s to kritično zgodbo, preučila svojim francoskim možganom domnevno dobro znano možgansko aktivnost – zaljubljanje. Posebno ju je zanimal fenomen ljubezni na prvi pogled, ker pa je težko vzpostaviti primerne okoliščine za opazovanje tega pojava, sta se zatekla v literaturo s predpostavko, da slabi literarni opisi zaljubljanja na prvi pogled ne postanejo knjižne uspešnice. Izbrala sta Shakespearjeva Romea in Julijo ter Balzacovo Le Lys dans la vallée in bolj biografsko delo Jacka Londona Martin Eden. Iz vsakega dela sta odlomke, ki opisujejo zaljubljanje, prebrala skupini ljudi, starih med 40 in 80. To izbiro utemeljujeta avtorja tako, kot navajata, da sta na ta način zbrala ljudi, vajene branja namesto gledanja Youtuba. Po vsaki povedi so udeleženci ocenili intenzivnost občutkov, seveda na številčni skali med ena in deset.

Matematizirane občutke sta nato podvrgla statistični analizi in poskušala poiskati potenčno funkcijo, ki bi opisala podatke. Avtorja sta navdih črpala iz francoskega pregovora, ki zaljubljenje opiše kot zadetek strele, in preverila ustreznost korenske odvisnosti. Ta naj bi bila v tem kontekstu relevantna, saj predvideva divergenco v hitrosti spreminjanja intenzivnosti prav pri nastanku čustev. Podobna odvisnost z eksponentom 0,56 je zares dobro opisala meritve, kolikor jih lahko smatramo za meritve. Tu sicer ne moremo zares govoriti o potenčnem zakonu, ker bi za njegovo potrditev morali imeti podatke iz mnogo večjega časovnega okvira, ki bi obsegal več dekad, in ne zgolj minuto ali dve dolge odzive na brani tekst. Podobna šibkost sicer širše zadeva hipotezo o kritičnih možganih.

Za konec Francoza še ugotovita, da je Balzacovo pisanje vzpodbudilo občutke, ki so se dali še najlepše opisati z matematičnim zakonom. Zato skleneta, da je njun rojak Balzac res mojstrski poznavalec človeškega srca. V isti sapi dodajata, da njune teorije faznih prehodov zaljubljenosti s temi omejenimi podatki ne moremo jemati kot potrjene, druge znanstvenike in znanstvenice pa vabita k opazovanju značilnih vzorcev v kratkočasovni čustveni dinamiki.

foto: Tony Alter