Leteči pajki

Nekatere vrste pajkov so sposobne nenavadne oblike letenja, imenovane balonanje. To izgleda tako, da se povzpnejo na bližnjo rastlino, počakajo pravi veter, spustijo svileno nitko in odjadrajo v smeri vetra. V nedavni raziskavi v reviji PLOS Biology je skupina raziskovalcev z berlinske univerze objavila opazovalno raziskavo na temo tega nenavadnega potovanja pajkov. Osredotočili so se na opazovanje relativno velikih pajkov, ki tehtajo 5 miligramov in več.

Potovanje po zraku pajkom omogoča zelo učinkovito širjenje vrste. Včasih z balonanjem na vetru prečkajo tudi oceane. Na ta način so pogosto pionirske vrste na območjih, ki jih je prizadel požar, vulkanski izbruh ali druga ekstremna sprememba okolja. Pajki so tudi prve vrste, ki naselijo novonastale vulkanske otoke. Balonanje pa uporabijo tudi mladi pajki, le nekaj dni po izleganju, da čim prej zapustijo svoje gnezdo in se tako izognejo pogostemu kanibalizmu. Naenkrat se izleže okoli sto majhnih pajkcev, ki se v prvih dneh zaradi pomanjkanja hrane pojedo med seboj. Večina pajkov leti po zraku, še ko so zelo majhni. Le redko so balonanje zabeležili pri pajkih, ki so večji od treh milimetrov in težji od petih miligramov. Prav na te pa so se osredotočili v omenjeni raziskavi.

Opazovali so pajke iz družine rakovičarjev, natančneje iz rodu Xysticus. Poiskali so 14 pajkov iz izbranega rodu, ki so jih postavili na gobasto strukturo na višini dobrega metra. Gobasta struktura je služila temu, da je pri pajkih vzpodbudila vedenje, ki vodi v balonanje, saj so zaznali zaobljeno podlago in se povzpeli na njen vrh. Nato so raziskovalci šteli, kolikokrat se je pajek pripravil na odskok, pod kakšnimi pogoji je odskočil, vzorčili pa so tudi svilene niti, ki jih je sprožil za balonanje.

Na podlagi zbranih podatkov so pokazali, da pred balonanjem pajek aktivno zaznava smer in jakost vetra s pomočjo ene sprednje noge. Poleg tega pa so z analizo niti, ki jih je pajek spustil pred vzletom, odkrili, da so različnih velikosti. Za seboj so spuščali sidralno nit, ki jo pritrdijo na mesto odskoka in jo puščajo za seboj kot sled. Ta nit je debelejša in je namenjena varnosti, po njej se lahko vrnejo na izhodišče.

Samo lebdenje v zraku oziroma jahanje vetra pa je omogočalo na desetine nanometrskih niti. Te so bile premera med 121 in 323 nanometrov. Z analizo pogojev, v katerih so pajki začeli z balonanjem, pa so v raziskovalni skupini tudi predstavili hipotezo, da je za jadranje pajkov potreben počasnejši veter. Idealen veter za jadranje pajkov ima hitrost nižjo od treh metrov na sekundo.

Mnoga vprašanja pa še ostajajo neodgovorjena. Denimo ali je med svilenimi nitmi tudi kakšna elektrostatična napetost, ki jih enakomerno razporedi po vetru? In zakaj pajki ob vzletu iztegnejo noge navzven? Zagotovo pa zdaj veste, kako nastanejo pajkove mreže, ki se raztezajo visoko med drevesi in merijo več metrov v širino.

Na nitih bi letela tudi Urša.