Mehko tkivo praveka

Škotska raziskovalna skupina je v prvi januarski številki Science Advances natančno opisala fosilne ostanke organizmov Namacalatus iz Namibije, starih več kot pol milijarde let. Najdeni fosili spadajo v tako imenovano ediakarsko združbo in z izjemno ohranjenostjo mehkega tkiva kljubujejo dosedanjemu razumevanju časovnice razvoja življenja na Zemlji.

Organizmi vrste Namacalathus so bili veliki do nekaj deset milimetrov in so živeli pritrjeni na dnu morja, kamor so se pričvrstili s pecljem. Na vrhu peclja so imeli čašasto telo z zunanjim skeletom in bodicami. O taki zunanji obliki sklepamo na podlagi najdenih fosilov, ki so, kot smo že omenili, nastali pred pol milijarde let. Fosili so se tako dobro ohranili, ker je organsko snov nadomestil mineral pirit. Procesu rečemo piritizacija in lahko poteče le v okoljih z zelo malo kisika. Zaradi dobro ohranjene zgradbe znanstvenice in znanstveniki sklepajo, da je piritizacija potekla zelo hitro, morda v roku nekaj dni ali celo ur.

Zgradbo organizma so lahko proučili z mikro CT analizo, ki je zaradi slabe ohranjenosti navadno ne moremo uporabljati na tako starih fosilih. Na ta način so lahko raziskali anatomijo telesa in odkrili notranji skelet, želodčno votlino in lovke. S taksonomskega vidika je tako organizem najbližje živalim iz debla, v katero sodijo tudi mehkužci in kolobarniki. 

Prvotna domneva, da se korenine tega debla raztezajo v drugo fazo kambrijske eksplozije, imenovano small shelly fauna, je tako postavljena pod vprašaj. Ta raziskava namreč korenine debla povezuje z ediakarsko združbo oziroma prvo fazo kambrijske eksplozije, ki se v fosilnem zapisu pojavlja dobrih deset milijonov let pred drugo fazo. 

Visoka stopnja ohranjenosti najdenih fosilov omogoča raziskovanje preteklosti današnjih živalskih debel v resnično oddaljenih koncih Zemljine zgodovine. Odgovor na vprašanje, kdaj so se začele razvijati danes poznane vrste, pa bomo iskali še dolgo.

Namacalathuse je lovila vajenka Lea.