Misli avstralopiteka

V nedavno objavljeni raziskavi v reviji Science Advances je raziskovalna skupina pokazala, da so možgani človečnjakov Australopithecus afarensis strukturno bolj podobni možganom šimpanzov kot pa sodobnih ljudi. Človeški možgani so namreč trikrat večji in drugače grajeni kot možgani nam najbolj sorodnih še živečih živali – šimpanzov. Pokazali pa so, da so se tudi možgani pripadnikov vrste Australopithecus afarensis razvijali in rasli še dolgo po rojstvu.

Najbolj znan fosil Australopithecusa afarensisa je ohranjen skelet iz Etiopije, ki so ga med izkopavanji poimenovali Lucy. Ime je dobila po uspešnici Beatlov z naslovom Lucy in the sky with diamonds. Avstralopiteki so sodeč po dosedanjih najdbah živeli pred več kot tremi milijoni let v podsaharski Afriki. Med avstralopiteke sodi tudi skupni prednik A. afarensisa in človeka.

Na področju zgodovine razvoja možganov ostaja vprašanje, ali se je reorganizacija možganskih centrov zgodila vzporedno z večjim volumnom možganov pri rodu Homo ali se je ta struktura možganov pojavila že pri skupnem predniku. S pomočjo računalniške tomografije so na podlagi osmih notranjih površin fosiliziranih lobanj določili možganski model avstralopitekov. Dve dobro ohranjeni lobanji sta pripadali mlajšim osebkom, šest pa je bilo odraslih.

Rezultati so pokazali, da sta bila tudi pri avstralopitekih prisotna dolgotrajna rast in razvoj možganov po rojstvu, ki ju sicer povezujemo z rodom Homo. Iz tega sklepajo, da so bili tudi njihovi mladiči dlje časa odvisni od podpore staršev. Ta razvojna lastnost bi se torej lahko razvila že pri skupnem predniku in ni povezana s končno velikostjo možganov. Kasnejšo rast možganov pri vrstah rodu Homo povezujejo z razvojem medeničnega dna, ki naj bi s svojo obliko omejevalo velikost možganov ob rojstvu.

V drugi omenjeni raziskavi pa sklepajo, da sta rast potomca in trajanje nosečnosti bolj povezana z energetskim metabolizmom matere kot pa velikostjo medeničnega dna. Slednje namreč ne bi predstavljalo ovire za avstralopiteke. Dolgotrajnejša rast in razvoj možganov pri vrsti A. afarensis pa naj bi omogočila temelje za evolucijo možganov in socialnega vedenja, ki je značilno za hominine in kaže na razvoj daljšega obdobja odraščanja in učenja v otroštvu.

Več razlik med možgani pa so opazili ob primerjavi lobanjske nagubanosti, iz katere so sklepali o razporeditvi možganskih centrov. Notranji relief ene otroške fosilizirane lobanje je imel izrazito linijo, imenovano sulcus lunatus. Nahaja se v zatilnem režnju možganov in je bolj izrazita pri šimpanzih in drugih človeku podobnih opicah. Kljub natančni analizi notranjih odtisov vseh osmih možganov niso našli lastnosti, ki bi kazale na podobno organizacijo možganskih regij, kot jo najdemo pri sodobnemu človeku.

O možganskih oblikah je poročala Urša.