Obeti za izboljšanje zdravljenja sladkorne bolezni

V današnjem Znanstvenem BritOFFu predstavljamo dosežek ameriških in danskih raziskovalcev in raziskovalk, nedavno predstavljen v znanstveni reviji Nature Biomedical Engineering. Razvili so neke vrste zaščitni plašč iz molekul CB-PEG, ki podaljša obstojnost hormonov inzulina in amilina v isti embalaži. Omogočil bi tudi, da bi ju z eno injekcijo lahko hkrati vnesli v telo sladkornih bolnikov in poustvarili njuno delovanje. 

Inzulin je hormon trebušne slinavke, ki vpliva na zniževanje koncentracije glukoze v krvi. Delovanje drugega hormona trebušne slinavke, glukagona, je nasprotno učinku inzulina. Glukagon zvišuje koncentracijo glukoze v krvi. Pri sladkorni bolezni je koncentracija inzulina v telesu znižana in tako koncentracija glukoze v krvi ostaja povišana, kar dolgoročno vodi do hujših zdravstvenih zapletov. 

Manko inzulina pri sladkornih bolnikih torej nadomeščamo z dodajanjem inzulina. Slabše poznano je dejstvo, da delovanje inzulina dopolnjuje hormon amilin, ki vpliva na upočasnjeno praznjenje želodca, daje občutek sitosti in zavira izločanje glukagona po obroku. Z doziranjem obeh hormonov, tako amilina kot inzulina, bi v telesu sladkornih bolnikov vzpostavili stanje, bolj podobno stanju zdravih oseb. 

Ker obstojnost oziroma, natančneje, neobstojnost amilina ne omogoča, da bi ga v telo vnesli hkrati z inzulinom, je zdravljenje z dodajanjem amilina prisotno le pri približno odstotku vseh bolnikov. Ti morajo amilin v telo vnesti z dodatno injekcijo. Učinkovitost terapije z obema hormonoma zmanjšuje tudi razlika v hitrosti delovanja hormonov po vnosu v telo. 

Molekule amilina so zelo nestabilne in se hitro zlepijo med seboj, ravno tako se razlikuje trajanje učinkovanja posameznega encima po injiciranju. Hitro delujoči inzulin doseže maksimalen učinek približno eno uro po aplikaciji, njegov učinek pa traja približno 3 do 4 ure. Učinkovanje amilina običajno ne traja dlje kot 90 minut.

Z vezavo CB-PEG molekul so izdelali zaščitni plašč molekul, s katerim so stabilizirali molekule inzulina in amilina v embalaži. Tako so podaljšali njihovo obstojnost v isti embalaži in otežili prehitro razgraditev molekul hormonov. Kasnejši poskusi na diabetičnih miših in na diabetičnih prašičih so pokazali, da je z uporabo ene injekcije s stabiliziranimi hormoni prišlo tudi do izboljšav delovanja v organizmu. Vezavni plašč molekul CB-PEG se je v krvnem obtoku razgradil in omogočil, da sta obe vrsti hormonov delovali bolj usklajeno in bolj spominjali na delovanje v zdravem organizmu.

Raziskovalci in raziskovalke kanijo v prihodnosti raziskati morebitne negativne učinke, ki bi jih vnos stabiliziranih hormonskih molekul lahko povzročil. Upajo, da bo v prihodnosti uporaba obeh hormonov z enim injiciranjem prešla v vsakodnevno terapijo nadomeščanja hormonov pri sladkornih bolnikih in bolnicah.

Uravnano oslajen Zbritoff je spisala Nataša.