Ogljični odtis pleskavice, pridelane v laboratoriju

Znanstveniki in znanstvenice v zadnjih letih razmišljajo, da bi okolju prijaznejša alternativa živinoreji lahko bilo gojenje mesa v laboratoriju. Raziskovalca z Univerze v Oxfordu sta v znanstveni reviji Frontiers in Sustainable Food Systems nedavno objavila rezultate raziskave, v kateri sta primerjala ogljični odtis laboratorijske pridelave mesa in ogljični odtis klasične govedoreje.

Živinoreja v ozračje izpušča vrsto toplogrednih plinov in prav reja goveda je ena od okoljsko najbolj obremenjujočih dejavnosti. Vpeljava manj škodljivih načinov pridelave mesnih izdelkov bi bila zato zelo dobrodošla. Laboratorijsko gojenje mesa je razmeroma nova tehnologija, pri kateri s pomočjo tkivnih kultur v kontroliranem laboratorijskem okolju gojijo živalske mišične celice. Takšno pridelavo imenujemo tudi in vitro, torej izven živega organizma. V znanstveni skupnosti večinoma velja mnenje, da bi lahko z laboratorijsko pridelavo mesa zmanjšali izpuste toplogrednih plinov. Britanska znanstvenika sta s pomočjo podnebnega modeliranja pokazala, da zgodba ni tako črno-bela.

Za primerjavo sta uporabila štiri različne hipotetične ogljične odtise, ki nastanejo ob pridelavi mesa in vitro, in tri dejanske ogljične odtise govedorejskih obratov iz Švedske, Brazilije in ZDA. Pri tem sta upoštevala tako najbolj pesimistične kot najbolj optimistične napovedi ter različne načine pridelave.

Predlagala sta tri različne scenarije porabe mesa. Najbolj pesimističen predvideva stalno visoko porabo po vsem svetu, druga dva pa postopno zmanjšanje količine zaužitega mesa. Na podlagi teh podatkov sta sestavila napovedne modele segrevanja ozračja za prihodnjih tisoč let. Upoštevala sta različne lastnosti ogljikovega dioksida, metana in didušikovega oksida. Te razlike so v nekaterih metodah modeliranja nekoliko prezrte, kar lahko vodi v zavajajoče rezultate ob primerjavi izpustov različnih dejavnosti.

Glede na rezultate so v najbolj optimističnih napovedih izpusti ogljikovega dioksida ob in vitro pridelavi mesa primerljivi z izpusti govedoreje, medtem ko so izpusti ostalih toplogrednih plinov res nižji. Po drugi strani pa raziskava kaže, da bi lahko imela in vitro pridelava na dolgi rok bolj izrazit vpliv na temperaturne spremembe kot živinoreja.

Zaradi visoke porabe energije izpusti laboratorijske pridelave mesa namreč večinsko sestojijo iz ogljikovega dioksida, ki se od vseh toplogrednih plinov najdlje zadržuje v ozračju. To pomeni, da se v ozračju nalaga in ima lahko posledice še dolgo po tem, ko vir izpustov odstranimo. Pri govedoreji pa velik del izpustov predstavlja metan, ki ima mnogo kratkotrajnejši učinek na podnebje. Ta razlika je najočitnejša v scenariju, pri katerem prvotnemu porastu porabe mesa sledi zmanjšanje, kar se avtorjema zdi najbolj realistično.

Izvajalca raziskave sta na podlagi svojih rezultatov zaključila, da laboratorijsko gojenje mesa ni nujno bolj trajnostna rešitev od klasične govedoreje. Veliko je odvisno od načina pridelave in vira energije, ki se bo uporabljal v bioreaktorjih. Niti v najbolj optimističnem scenariju pa nam nove metode proizvodnje ne odpirajo vrat v neomejeno uživanje mesnih izdelkov.

Do potrebe po masovni pridelavi mesa je skeptična Maša.