Osa, gosenica, koruza

Medvrstne interakcije nikoli ne potekajo v osami. Odnos med plenom in plenilcem ali med zajedavcem in gostiteljem ne vpliva zgolj na neposredne udeležence, temveč tudi na številne druge vrste v ekosistemu. Kitajsko-ameriška raziskovalna skupina je pokazala, da okužba gosenice s parazitoidnimi osami prek spremembe mikrobioma gosenice posredno vpliva na obrambni odziv rastline, s katero se gosenica hrani.

Parazitoidne ose za razliko od zajedavcev ne vstopijo v dolgoročno razmerje s svojim gostiteljem. Nesrečna žrtev, pogosto gosenica, se po injekciji osjih jajčec še vedno normalno prehranjuje, medtem ko jo od znotraj zažirajo osje ličinke. Ko se mlade osice zabubijo in sčasoma odletijo v iskanju novih gosenic, za seboj praviloma pustijo zgolj izsušeno trupelce.

Da bi zagotovile preživetje naraščaja, osje samice poleg jajčec v gosenico vbrizgajo tudi koktajl toksinov in virusov, za katerega je znano, da inhibira imunski odziv gostitelja. Izsledki raziskovalne skupine pa kažejo, da je vloga posebne osje mešanice še mnogo bolj kompleksna in da med drugim vpliva tudi na mikrobiom gostitelja. S parazitoidnimi osami okužene gosenice ameriške koruzne sovke so imele tako večje število bakterij v prebavilih in ustnih izločkih. Spremenila se je tudi vrstna sestava mikrobioma – v parazitiranih sovkah se je povečal delež bakterij Pseudomonas in zmanjšal delež skupine Enterococcus.

Okužba z osjimi ličinkami je tudi znižala aktivnost prebavnega encima glukozne oksidaze v ustnih žlezah prizadetih gosenic – to so raziskovalci in raziskovalke pripisali spremembi bakterijske združbe. Ob inokulaciji parazitiranih gosenic z bakterijami Enterococcus se je povečala produkcija glukozne oksidaze, medtem ko se je ob inokulaciji neparazitiranih sovk z bakterijami Pseudomonas zmanjšala aktivnost tega encima.

Ob infekciji z osicami pa ni bil prizadet zgolj gostitelj, temveč tudi gostitelj gostitelja oziroma koruza, s katero se je hranila gosenica. Encim glukozne oksidaze, katerega aktivnost se je zmanjšala ob parazitski okužbi z osami, je namreč pomemben signal, ki sproži obrambni odziv rastline ob objedanju – odziv rastlin, ki so jih žrle parazitizirane sovke, je bil posledično manjši. Močno se je zmanjšala predvsem proizvodnja encima, ki inhibira prebavne encime gosenice in bi drugače zmanjšal hranilni izkoristek zaužite hrane v gosenici.

Tovrsten odziv naj bi zajedanim sovkam omogočil nemoteno prehranjevanje, ličinkam ose pa tolsto gosenico. Vpliv 3 milimetre velike osice se tako prek gosenice odraža na celotni rastlini.

V spletu interakcij z drugimi organizmi je bila Bronja.