Pajki in membrane

Slovenski znanstveniki in znanstvenice pod vodstvom Matjaža Gregoriča z Biološkega inštituta Jovana Hadžija, ki deluje v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, v reviji Scientific Reports poročajo o odkritju oralnega spolnega kontakta pri Darwinovem drevesnem pajku. Gre za vrsto pajka z Madagaskarja, ki so ga prvič kot vrsto leta 2010 opisali ravno slovenski raziskovalci in raziskovalke. Z nedavno raziskavo so preučili tudi spolno vedenje te spolno dimorfne vrste, pri kateri so samice namreč večje od samcev.

V repertoarju spolnih vedenj Darwinovega drevesnega pajka so tako odkrili pojave kanibalizma, mutilacijo genitalij, kastracijo ter tudi prednostno izbiro za mlajše samice, ki so ravnokar končale levitev. Najbolj nepričakovano odkritje raziskovalcev in raziskovalk pa je bil oralni spolni kontakt. Samec namreč pri kopulaciji izloča tudi slino na samičine genitalije.

Razloge za oralni spolni kontakt raziskovalke in raziskovalci pripisujejo izogibanju kanibalizmu, oportunističnemu parjenju s samicami, ki so pravkar zaključile z levitvijo, in manipulaciji ostankov parjenja z drugimi predhodnimi samci ter oddaljeni kopulaciji. Do oddaljene kopulacije pride, ko samec pusti dele svojih spolnih organov v samici, pri čemer se še izloča semenska tekočina. Vse pravkar omenjene razlage pa so manj verjetne, saj objava največjo moč namreč pripisuje drugačnim pojasnilom.

Oralni spolni kontakt pri Darwinovih drevesnih pajkih bi lahko prinesel dodatne informacije o kvaliteti samca. Druga razlaga za oralni spolni kontakt pa omenja možen obstoj encimov v slini samcev, ki nudijo fiziološko prednost pred semensko tekočino drugih samcev. Za bolj podrobno razumevanje tega vedenja bodo potrebne nadaljnje raziskave.

Raziskovalni skupini z Nizozemske in iz Kanade sta izdelali boljše verzije mehanskih resonatorjev iz tankih membran. Nanometrsko membrano iz silicijevega nitrida so pripeli na silicijevo podlago, nekako tako, kot je pripeta mreža na konstrukcijo trampolina. Zaradi izjemnih fizikalnih lastnosti so takšni minitrampolini iz tankih membran zanimivi kot merilni inštrumenti in kot sistemi za preučevanje kvantnih učinkov.

Ko so v obeh raziskovalnih skupinah membrane pripeli na nov način, torej kot pri trampolinih, so s tem dosegli, da lahko nemoteno nihajo tudi nekaj minut. Ti mehanski resonatorji so torej precej neobčutljivi na motnje iz okolja. Zaradi te majhne občutljivosti na šum so lahko z njimi zaznali silo velikostnega reda enega atonewtona. Ta majhna sila je primerljiva z gravitacijsko silo, s katero bi vas privlačila sto kilometrov oddaljena oseba. To kaže na uporabnost minitrampolinov kot merilcev sile.

Poleg tega so s prebadanjem membrane, napete na silicij, dosegli, da mehanski resonatorji zelo dobro odbijajo svetlobo, kar je pri tako tankih materialih običajno težko doseči. V novo razvitih nihajočih strukturah bi tako svojo podobo lahko opazovali še lepše kot v običajnem ogledalu. Prav ta lastnost omogoča njihovo manipulacijo z laserji.

Zaradi visoke odbojnosti bi minitrampoline z laserjem lahko ohladili v urejeno nihanje kvantnega oscilatorja. To pa odpira možnosti opazovanja kvantnih pojavov, na primer kvantne superpozicije, poznane iz zgodbe o Schrödingerjevi mački. Superpozicijo bi bilo zanimivo videti na predmetu, ki je v primerjavi z osnovnimi delci precej velik in masiven.

Uživaške pajke na trampolinih sva predstavila Zarja in Junoš.