Podnebni nomadi 1.0

Znanstveniki in znanstvenice različnih južnokorejskih, italijanskih, švicarskih in nemških raziskovalnih skupin so v reviji Nature objavili članek, v katerem pišejo o vplivu podnebnih sprememb na življenjski prostor praljudi. Ugotovili so, da so podnebne spremembe pomembno pripomogle k evolucijskemu razvoju rodu Homo.

Na podlagi klimatskih modelov pleistocena v kombinaciji s fosilnimi ostanki in arheološkimi najdbami so analizirali primernost okolja dveh milijonov let za pet vrst človečnjakov. Prikazali so, da so temperaturne spremembe in padavine pomembno vplivale na selitve praljudstev. V zgodnjem pleistocenu so praljudje večinoma naseljevali območja ob ekvatorju, kjer je temperaturno nihanje nižje, pozneje pa so se preselili tudi na območja, kjer so temperaturne razmere spremenljivejše.

Znano je, da je globalno podnebje v obdobju od petih do dveh milijonov let pred našim štetjem postopoma prešlo iz toplejšega vlažnega v hladnejše suho predvsem na račun nižjega deleža ogljikovega dioksida v atmosferi. Tako so se območja afriških savan širila, kar je v skladu s tako imenovano savansko hipotezo o izvoru človečnjakov s teh območij. Ta med drugim pravi, da naj bi sčasoma naši predniki privzeli pokončno držo in hojo po dveh nogah ter zapustili gozdnata območja. Genetske predispozicije posameznikov, bolj prilagojenih na temperaturna odstopanja, pa so pripomogle k selekciji teh osebkov na področjih višje geografske širine, saj so imeli tam boljše pogoje za preživetje kot splošna populacija.

Z uporabo statističnih in meteoroloških modelov so raziskovalne skupine ustvarile več scenarijev, kako bi lahko pretekle podnebne spremembe vplivale na življenjska območja ter kako se te spremembe kažejo na fosilnih ostankih. Različne vrste človečnjakov so razvrstili v podskupine in raziskovali njihove interakcije ter povezave med podnebnimi spremembami in njihovo evolucijsko diverzifikacijo.

Na podlagi takšne delitve v skupine so v raziskavi potrdili, da so bili predstavniki rodu Homo Erectus fleksibilni generalisti, ki so naseljevali afriška območja. To pomeni, da so se bili sposobni hitro prilagajati na okoljske spremembe. Njihovi nasledniki, predstavniki rodu Homo Sapiens in neandertalci so se bolje prilagodili na suhe pogoje ter se med selitvami ustalili v bolj severnih predelih sveta. Obojni so v istem časovnem obdobju živeli na enakih področjih v Evraziji.

Avtorji zaključujejo, da so podnebne spremembe pomembno prispevale k selitvam in nadaljnjemu razvoju podvrst Homo. Na to so vplivale predvsem interakcije različnih podvrst, vključno z medvrstnim križanjem, ki so živele na območjih s podobnimi življenjskimi pogoji. Rezultati simulacij so bili primerljivi s predhodnimi rezultati raziskav na fosilnih ostankih človečnjakov in genetskimi analizami mitohondrijske DNA. Ti rezultati omogočajo sledljivost vrstam skozi daljše časovno obdobje.

Praljudem je tokrat sledil vajenec Tim.