Pot proti potu

Zaradi čedalje večjega števila raziskav, ki potrjujejo negativne učinke kovinskih soli v antiperspirantih, narašča povpraševanje po bolj naravnih alternativah za premagovanje potu. Rešitev je morda bližje, kot bi si mislili - sam znoj namreč vsebuje soli, ki lahko nadomestijo funkcijo kovinskih soli.

Človeški vonj je posledica procesa, ki poteka na površini kože in ga izvajajo bakterije. Te razgrajujejo beljakovine, ki zaradi znojenja prehajajo skozi kožne pore na površino. Pot ni nič drugega kot vodna raztopina natrijevih, kloridnih, kalcijevih in bikarbonatnih ionov ter uree. Slednja raztaplja druge metabolne odpadne snovi in toksine, ki jih telo izloča, denimo prej omenjene beljakovine. Sam proces potenja pa ima še drugo pomembno funkcijo - termoregulacijo telesa, ki niža telesno temperaturo prek hlajenja z izhlapevanjem.

Bakterije torej razgradijo beljakovine iz potu in jih pretvorijo v male hlapne molekule kislin in tiolov, ki povzročajo pogosto neprijetne vonjave ob znojenju. Ker se ljudje že od časov starodavnega Egipta trudimo, da bi lepo dišali, smo v zgodovini razvili veliko različnih načinov spopadanja s človeškim vonjem. Najpogosteje uporabljamo deodorante, ki denimo vplivajo na same bakterije ali zamaskirajo slab vonj. Druga rešitev so antiperspiranti, ki vsebujejo kovinske soli za mašenje znojnih por in uravnavanje pretoka znoja. Ponavadi gre za soli, kot je aluminijev klorohidrat, ki reagira s sestavinami znoja, se strdi in zamaši pore.

V zanimivi raziskavi, objavljeni v reviji ACS Materials and Interfaces, pa znanstvenice in znanstveniki predlagajo drugačno strategijo za boj proti znojenju. Ker je znoj predvsem vodna raztopina, so si zamislili, da bi s higroskopno snovjo povzročili izhlapevanje potu, še preden ta zapusti znojni kanal. Tako v kanalu ostanejo le prej omenjeni ioni in urea, ki jih prav tako lahko izkoristimo za to, da zamašijo znojne pore in tako uravnavajo pretok snovi skoznje. Raziskovalna skupina je dokazala, da se s pomočjo higroskopne snovi in njene visoke afinitete do vode v pori oblikuje naravna, gelu podobna sol, ki zaustavi tok.

Eksperiment so zasnovali tako, da so testirali pretok skozi umetne znojne pore na plošči, do katere so na eni strani dovajali določen pretok znoja, drugo stran pa so opazovali pod mikroskopom. Ko so pori približali polimer PDMS, polnjen s higroskopno snovjo propilen glikolom, je po dveh minutah izhlapelo dovolj vode, da se je v pori oblikoval gelu podoben zamašek. Znanstvena skupina poudarja, da se to zgodi, ne da bi bil potreben stik med poro in higroskopno snovjo. Torej higroskopen material ne potrebuje stika s kožo. Tako polimerni nosilec kot higroskopno snov so izbrali na podlagi tega, da sta široko dostopni, dolgoživi in neškodljivi snovi. 

Dunia ima glede take rešitve kak pomislek, a vsekakor podpira pozitivno iskanje alternativ!