Prekomerna komunikacija pri avtizmu

Skladno s povečanjem zanimanja javnosti za motnje avtističnega spektra narašča tudi število znanstvenih raziskav avtizma. Kljub temu je še veliko neznanega o tej skupini nevrološko-razvojnih motenj. Raziskava japonskih in ameriških raziskovalk in raziskovalcev nas opozarja, da celice v možganih pri avtizmu morda niso organizirane tako, kot smo verjeli do sedaj.

Avtizem je trajna razvojna motnja s pretežno genetsko osnovo. V redkih primerih ga povzroči en sam vzročni gen. Običajno gre za interakcijo mutiranih genov, posameznih nukleotidnih različic, ki so normalen pojav tudi pri otrocih brez razvojne motnje, in okoljskih dejavnikov, ki jih večinoma še ne poznamo.

Med stotinami genov, povezanimi z nastankom avtizma, so tudi nekateri izmed tistih, ki določajo delovanje ubikvitinov. Ubikvitini imajo v celicah nalogo, da celične sestavine vežejo, označijo in s tem določijo, kaj se bo zgodilo z njimi, predvsem ali jih je treba uničiti. V raziskavi so zato preverjali, kako se razvijajo živčne celice in možgani miši, če ji odstranijo enega izmed genov, ki omogočajo delovanje enega izmed ubikvitinov.

Izkazalo se je, da miši, ki nimajo funkcionalnega enega ubikvitina, ustvarijo preveč povezav oziroma sinaps med nevroni. Pričakovali bi, da večje število sinaps pomeni boljše delovanje možganov, saj sinapse rastejo na primer med učenjem. Vendar raziskava kaže, da v primeru nedelovanja enega ubikvitina preveliko število sinaps povzroči motnjo v komunikaciji med nevroni. Miši so zato v raziskavi imele velike težave z učenjem. Tudi avtizem pretežno spremlja duševna manjrazvitost poleg značilno spremenjene komunikacije in socialnega vedenja ter stereotipnih zanimanj.

Večje število sinaps pri miših so opazovali v malih možganih. To je namreč eno ključnih možganskih področij, prizadetih pri avtizmu. Mali možgani namreč niso potrebni le za gibanje, temveč so povezani tudi z učenjem in pozornostjo. Motnje gibanja se sicer pojavljajo tudi v avtizmu, predvsem na stereotipne načine, kot so nenehno vrtenje okoli osi in tiki. Tudi pozornost je spremenjena stereotipno, saj se otrok pretirano dolgo časa osredotoča na objekte zanimanja.

Številne slikovne in funkcijske raziskave možganov so v preteklosti z dovolj skladnimi rezultati vodile v nastanek paradigme o slabši povezanosti področij možganov pri avtizmu. Poleg slabše komunikacije z okolico naj bi za ljudi z avtizmom veljalo, da tudi njihovi nevroni slabše komunicirajo med sabo. Zadnja raziskava pa kaže, da se v njihovih možganih morda poteka prekomerna komunikacija.