Skrivnostni primer ali kdo je ubil 10 milijard rakov

Beringovo morje, 2021. Po morskem dnu svoje mreže leno vlečeta ladji Vesteraalen in Alaskan Knight, ki ju ameriška vladna agencija za morski ribolov vsako leto pošlje na terenski popis zlate rude aljaških voda – rakov, imenovanih snežni morski pajki. Slastni lupinarji, ki lahko tehtajo tudi več kot dva kilograma, so ključen del bogate aljaške ribiške industrije, ocenjene na več kot 150 milijonov ameriških dolarjev. Na prvi pogled se zdi njihova prihodnost svetla – leta 2018 je bila populacija snežnih rakov največja od začetka beleženja. Leto kasneje je število rakov opazno upadlo, vendar je prevladovalo upanje, da si bo populacija opomogla v letu 2020 – ko zaradi pandemije kovida popisa ni bilo mogoče izvesti. Toda Vesteraalen in Alaskan Knight leta 2021 nista naleteli na okrevajočo populacijo – temveč na kalvarijo.

Med letoma 2018 in 2021 je iz okolice obal Aljaske izginilo več kot 10 milijard snežnih morskih pajkov. Ta skrivnosten primer je razrešila raziskovalna skupina ameriške Nacionalne uprave za oceane in atmosfero ter izsledke preiskave objavila v reviji Science.

Ali je šlo v primeru izginulih rakov res za pokol – ali morda zgolj za primer pogrešanih členonožcev? Preiskovalci in preiskovalke so najprej izločili možnost, da je problem v slabi metodologiji, zaradi katere bi morske pajke zgolj spregledali. V tem primeru bi pričakovali tudi navidezno zmanjšanje populacije ostalih vrst rakov, kar se ni uresničilo. Morski pajki prav tako niso emigrirali v bolj severne vode ali v Rusijo – pravzaprav je ulov rakov na teh območjih v zadnjih letih prav tako upadel. Morski pajki so tako najverjetneje resnično šli rakom žvižgati.

Preiskovalna skupina je seznam najbolj verjetnih vzrokov za drastičen upad populacije zožila na pet osumljencev: temperaturne spremembe morja, vpliv ribiške industrije, porast plenjenja, bolezen in kanibalizem. Znanstveniki in znanstvenice so na podlagi preteklih nihanj populacije snežnega morskega pajka postavili statistični prediktivni model, s katerim so ocenili vpliv, ki ga je imel vsak izmed teh dejavnikov na smrtnost rakov. Plenilci in ribiči so bili hitro razglašeni za nedolžne – pogostost ribarjenja z vlečnimi mrežami je bila bolj ali manj nespremenjena zadnjih 20 let, populacija polenovk, glavnih plenilcev rakov, pa je bila v času kolapsa morskih rakov povprečno velika. Podobno kalvarije morskih pajkov ni bilo mogoče pojasniti s porastom kanibalizma in bolezni.

Kot glavni osumljenec je na tnalu tako ostalo povišanje temperature, ki so ga postavljeni populacijski modeli najmočneje povezali s preteklimi primeri povečane smrtnosti rakov. Med letoma 2018 in 2019 je Beringovo morje dejansko prizadel podvodni vročinski val – na morskem dnu se je temperatura povečala za približno tri stopinje.

Povišanje temperature za nekaj stopinj morski pajki sicer lahko preživijo – če imajo dovolj hrane. Višje temperature lahko skoraj podvojijo kalorične potrebe morskih pajkov. Ko je leta 2018 največjo zabeleženo populacijo morskih pajkov zadel vročinski val, se je tekmovanje za hrano med raki drastično povečalo. Za pretežno sedentarno vrsto so bile možnosti iskanja hrane omejene – večina izmed deset milijard izginulih rakov je torej do smrti izstradala. Primer zaključen!

Skrivnost izginulih snežnih morskih pajkov se je zdela elementarna Bronji.

Vir naslovne slike: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Boiled_Echizen_crab_%28snow_crab...