Svetleči salamandri

V nasprotju s srednjeveškim folklornim prepričanjem salamandri v resnici niso narejeni iz ognja, vendar se vseeno svetijo. Raziskovalna ekipa iz univerze v Minnesoti je pokazala, da je bioluminiscenca razširjen pojav pri številnih dvoživkah.

Bioluminiscenco, torej oddajanje svetlobe pri živih bitjih, sicer večinoma povezujemo z različnimi globokomorskimi spakami. Pretekle raziskave so se osredotočile predvsem na bioluminscenco nevretenčarjev in rib, manj pa je znanega o svetenju tetrapodov. Ameriška študija je prvi taksonomsko širok pregled bioluminiscence pri dvoživkah, predvsem pri salamandrih.

V raziskavo so bili vključeni predstavniki štirinajstih družin močeradov, žab ter sleporilov. Ko so poskusne živali izpostavili modri ali ultravijolični svetlobi, so poskusne živali zasvetile v zeleni do rumeni svetlobi.

Vzorci bioluminiscence so se močno razlikovali med različnimi skupinami dvoživk, najmočnejša pa je bila pri živalih s svetlimi pigmenti. Pri številnih dvoživkah je močneje svetila tudi trebušna stran ter predel okoli kloake, v nekaterih primerih pa so pod kožo svetile same kosti. Poleg odraslih živali so se svetile tudi vodne ličinke. Pri nekaterih skupinah svetlobe niso oddajale le same živali, temveč tudi njihovi sluzni izločki ter urin.

Ker je bila bioluminiscenca odkrita tako pri salamandrih kot tudi pri žabah in sleporilih, raziskovalci in raziskovalke sklepajo, da se je ta pojav pojavil zgodaj v evolucijski zgodovini dvoživk. Pri drugih skupinah vretenčarjev bioluminiscenco omogočajo različni kožni pigmenti, žlezni izločki ter pokostenele strukture pod kožo. Bioluminiscenca bi lahko služila znotrajvrstni ali medvrstni komunikaciji in kamuflaži. Vendar kako in zakaj dvoživke svetijo, ostaja odprto vprašanje.

Ob bioluminiscenčnih salamandrih so se oči svetile - Bronji.