Tripe, cipe, miši

Slika: Kolaž iz slik s spletne strani RŠ.

Raziskovalna skupina iz Združenih držav je objavila nekatere rezultate predklinične študije derivata LSD, imenovanega 2-Br-LSD. Spojina je ena od zanimivih kandidatk za zdravljenje motenj razpoloženja, saj ne povzroča vidnih halucinacij, zaradi česar bi jo lažje uvedli v redno terapijo. O svojem raziskovanju so poročali v reviji Cell Reports, študijo pa je podprlo podjetje BetterLife Pharma.

Dietilamid lizergične kisline, bolje znan kot LSD, je znan po svojem psihedeličnem učinku intenzifikacije čustvenih in čutnih doživljajev. Ker gre za majhno, vendar v kemijskem smislu relativno razgibano molekulo, izkazuje zelo širok spekter interakcij z receptorskimi sistemi v človeškem živčevju, specifično v možganih. Njegova velika omejitev pri uporabi v terapevtske namene pa je zagotovo halucinogeni učinek, ki bi zahteval prisotnost nadzorne osebe med učinkovanjem.

Znanstvenike in znanstvenice zato zanima, ali je psihedelični učinek sploh mogoče ločiti od terapevtskega, saj mehanizmov antidepresivnega delovanja še ne razumemo do potankosti. Ena od teorij pripisuje blagodejne učinke izrazito povečani tvorbi novih nevronskih povezav po aplikaciji LSD-ja. Želijo izdelati in preskusiti takšne strukturne sorodnike LSD-ja, ki bi hitro izboljšali razne komorbidnosti, ki jih pojmujemo z izrazom motnje razpoloženj; naj omenimo ponavljajoče se depresivne in evforične epizode. Želijo si tudi zmanjšanja stranskih učinkov glede na LSD, kar bi olajšalo vpeljavo tovrstne terapije.

V pričujoči raziskavi je ekipa raziskovala delovanje strukturnega analoga LSD, imenovanega 2-Br-LSD. Molekula sestoji iz ogrodja, ki je identičen LSD, na strukturno mesto dve pa vpeljejo en atom broma. Ta na videz majhna razlika lahko v farmakološkem smislu precej spremeni način, kako se molekula veže v receptorsko mesto, kar spremeni fiziološko podstat njenega delovanja. Raziskovalci so zato preverili, kako se strukturni analog veže na nekatere pomembne receptorske in nevronske sisteme v človeških možganih, kot so serotoninski, dopaminski in noradrenalinski sistem. Poleg tega so s posebnim zanimanjem za prisotnost vidnih halucinacij preverili, kako se 2-Br-LSD obnaša v testnih miših.

Vidne halucinacije so pri ljudeh in miših povezane z aktivacijo serotoninskega receptorja 2A. Mišje halucinacije povezujemo s specifičnim trzanjem glave, ki pa ga 2-Br-LSD ni sprožal. O podobnih opažanjih brez halucinacij so sicer poročali tudi v drugih študijah na živalskih modelih. Dodatna prednost analoga pred LSD-jem je še, da ne aktivira serotoninskega receptorja 2B, ki je pri nekaterih ljudeh povezan s škodljivim učinkom na srčno mišico. Kljub temu pa poudarjajo, da morajo učinkovino preskusiti še na predkliničnih modelih depresije, kakršen je test kroničnega socialnega poraza. V takem poskusu naivno miš večkrat izpostavijo direktnim napadom agresivne miši, kar sčasoma vodi v razvoj simptomov, podobnih človeški depresiji. Pred potencialnim začetkom uporabe 2-Br-LSD pri človeku bi morali še obširno raziskati varnost in učinkovitost delovanja na človekovo razpoloženje, saj miši niso zelo točen model za preučevanje subjektivnega odziva.