ALI JE VAROVANJE ČEBEL RES SAMO EKOLOŠKI PROBLEM?

Znanstveni komentar posvečamo skupini organizmov, brez katerih življenja, kot ga poznamo, ne bi bilo – opraševalcem. V zadnjem desetletju se raziskave in čebelarji usmerjajo k varovanju in ohranjanju medonosne čebele. Toda na svetu je več kot 20.000 različnih opraševalcev, ki jim prav tako grozi izumiranje.

Prvi sončni žarki so vzpodbuda, da bo pomlad le prišla. Z njo pa tudi čebele, čmrlji, metulji, hrošči in vsi ostali organizmi, ki kot opraševalci rastlin poskrbijo za ohranjanje kopenskih življenjskih združb.

V zadnjem desetletju se veliko govori o krizi opraševalcev. To enostavno povedano pomeni, da se število opraševalcev v zadnjih desetletjih zmanjšuje. Le malo ljudi pa ve, da za opraševanje niso pomembne le medonosne čebele, ki jih gojijo čebelarji, pač pa imamo v naravi veliko bogastvo divjih čebel, ki imajo povsem enako, če ne celo pomembnejšo vlogo kot medonosna čebela. Samo v Sloveniji poznamo preko 500 različnih vrst divjih čebel, med njimi je 35 vrst čmrljev, ostale vrste pa večinoma predstavljajo tako imenovane samotarske čebele.

Število divjih čebel se z leti zmanjšuje. To je posledica številnih sprememb v okolju, ki jih povzroča človek. Ta namreč uničuje njihova gnezdišča z izsekavanjem živih mej, požiganjem grmovja, oranjem njiv ter pozidavo zemljišč. Na nekdaj cvetočih travnikih s pestrim bogastvom rastlinskih vrst danes prevladujejo travnate vrste, ki jim kmetje dajejo prednost. Veliko težavo pri zmanjševanju števila čebel predstavlja tudi prekomerna raba škropiv.

Dejstvo, da število opraševalcev pada, sproža veliko zaskrbljenosti, saj so opraševalci ključna skupina za zagotavljanje hrane. Približno 75 odstotkov vseh pridelkov je namreč vsaj v določeni meri odvisnih od opraševalcev. Opraševanje zagotavlja 20 tisoč različnih vrst opraševalcev po celem svetu, kljub temu pa se vsi osredotočamo samo na eno – medonosno čebelo. To predstavlja velik problem, saj lahko varovanje ene vrste vodi v izgubo vseh ostalih vrst.

Od kod pravzaprav tako pomembno mesto medonosne čebele v naši družbi? Slovenija ima dolgo tradicijo čebelarstva, ki jo ohranja še danes. Kranjska sivka je vrsta medonosne čebele, ki jo gojijo naši čebelarji. Zanjo je značilno, da živi v večjih družinah, v kateri ima osrednjo vlogo matica, ki zagotavlja jajčeca za nove generacije članov čebelje družine. Poleg matice čebeljo družino sestavljajo še čebele delavke, ki skrbijo za zarod, čistijo panj, ga varujejo pred vdori sovražnikov ter nabirajo mano in medičino. Samci v čebelji družini se imenujejo troti, ki poleg vloge pri oploditvi matice drugih vidnejših vlog v družini nimajo.

Vse pridelke čebelje družine uporablja človek tudi zase. Z védenjem o tem, kako s pomočjo čebeljih proizvodov ohraniti in okrepiti svoje zdravje, se ukvarja veda imenovana apiterapija. Njeni začetki so povezani že z obdobji prvih egipčanskih, grških, kitajskih in drugih civilizacij. Med najbolj široko uporabnimi proizvodi čebel so med, cvetni prah, propolis, matični mleček in čebelji vosek.

V tradicionalni medicini je pogosto uporabljen tudi čebelji strup, ki naj bi imel protivnetne učinke. V zadnjem času pa se razširja oblika apiterapije, pri kateri človek vdihuje zrak v čebelnjaku. Mikroklima čebelnjaka naj bi ugodno vplivala na psihofizično počutje človeka – prhutajoč zvok kril čebel naj bi pomirjal, zrak iz panja pa naj bi okrepil imunski sistem ter ugodno vplival na obolenja dihal. Znanstvenih dokazov, ki bi vse učinke mikroklime čebelnjaka ali čebeljega strupa na človeka potrdili ali ovrgli, vsaj zaenkrat ni.

Proizvodnja medu in ostalih čebeljih izdelkov ima torej za človeka dokaj velik gospodarski pomen. Ta je največji v družbah, ki so odmaknjene od večjih mestnih središč. Pomanjkanje opraševanja komercialno najpomembnejših pridelkov, ki je povezano s trenutnim zmanjševanjem populacij medonosne čebele v zadnjih desetletjih, največji problem predstavlja na območju Združenih držav Amerike, kamor jo je iz Evrazije prenesel človek. Ob tem je treba poudariti, da je to bolj težava kmetijstva in manj ekologije.

Mediji izgube populacij medonosnih čebel prikazujejo na način, ki ljudi spodbudi k razmišljanju, da je izguba medonosne čebele zgolj ekološki problem. To je spodbudilo promocijo medonosnih čebel v mestih in na zavarovanih območjih daleč od kmetijstva. Številne nevladne organizacije po svetu so se na krizo opraševalcev odzvale s pozivi ljudem, da kupujejo lokalni med in podprejo ohranjanje lokalnih čebelarjev. Vse se torej usmerja v varovanje in širitev populacij medonosnih čebel. To bi bilo povsem v redu, če ne bi posledično trpele divje vrste čebel.

Čebelarjenje, ki spodbuja večje število družin medonosne čebele na razmeroma majhnem območju, lahko dodatno spodbudi upad divjih opraševalcev. Največjo težavo predstavlja spodbujanje čebelarjenja na odmaknjenih, zavarovanih območjih, kjer je pestrost divjih opraševalcev največja. Medonosna čebela je bila iz Evrazije in Afrike za potrebe pridobivanja medu, vnesena v večino delov sveta. Pri tem se je vključila v  tekmovanje za vire hrane z divjimi opraševalci.

Ker medonosna čebela živi v večjih skupinah, divje čebele pa so praviloma samotarske vrste, je tekmovalni uspeh na strani številčno močnejših – medonosnih čebel. Medonosne čebele pa ne le tekmujejo za hrano, pač pa preko cvetov, na katerih se prehranjujejo različni opraševalci, med divje opraševalce vnašajo nove bolezni. Ker se panje s čebelami pogosto prestavlja glede na pašo, se skupaj s čebelami prenašajo in širijo tudi bolezni.

Dejavniki, ki negativno vplivajo na medonosno čebelo, na primer neonikotinoidi, paraziti in bolezni, negativno vplivajo tudi na divje opraševalce. Neonikotinoidi so razred nevroaktivnih insekticidov, ki je po kemizmu podoben nikotinu in se veže na nikotinske receptorje v živčnem sistemu žuželk.  Zmanjšana raba neonikotinoidov, za katero se borijo naši čebelarji, bi tako lahko imela koristne učinke tudi za divje vrste čebel. Ob tem pa je potrebno poudariti, da trenutna aktivnost na tem področju še zdaleč ni zadostna. Čebelarji namreč lahko ob opozorilu sadjarjev o tem, da bodo škropili svoje nasade, medonosne čebele zaprejo v panj in jih na ta način zavarujejo. Divje čebele pa ne. Te odletijo na pašo, ki se zaključi s smrtjo. Težava je še večja, ker so divji opraševalci praviloma dejavni dalj časa kot medonosne čebele, kar pomeni, da bi morali sadjarji in vinogradniki s škropljenjem počakati dolgo v noč.

Skoraj polovici evropskih vrst divjih čebel že grozi izumrtje, da bi jih obvarovali, pa je treba poznati vzroke, ki vodijo v zmanjševanje številčnosti njihovih populacij. Pomemben korak k ohranjanju divjih opraševalcev na zavarovanih območjih, kjer je pestrost travnikov še vedno visoka, predstavlja omejevanje prisotnosti medonosne čebele. Na ostalih delih, kjer je prisotnost pomembnih kulturnih rastlin večja, pa bi bilo koristno razmisliti o drugih strategijah omejevanja prisotnosti medonosne čebele, ki bi ugodno vplivale na prisotnost divjih opraševalcev.

Čebelji svet vam je skušala približati vajenka Mojca.