Avtizem pocitraj
Komentar o preobrazbi duševnih motenj v dobi internetnih kultur.
Pozdravljeni, brodniki po virtualnem, tokrat govorimo o razvojnih in duševnih motnjah ter o njihovi neizbežni transformaciji v internetnem čebelnjaku. Osredotočamo se na avtizem, ki ga v zadnjih letih zaznamujejo obsežen porast kliničnega diagnosticiranja, samodiagnosticiranja in tudi vsebinska preobrazba onkraj klinične diagnoze. Zaskrbljujoče so ugotovitve, da se najbolj netočne, senzacionalne upodobitve avtizma pojavljajo na televiziji in v serijah, ki so najbolj gledani klasični mediji, s prihodom družbenih omrežij pa se je problem neustrezne upodobitve kvečjemu še razširil.
V kliničnem smislu je avtizem oziroma motnja avtističnega spektra definirana skladno s trenutno veljavno mednarodno klasifikacijo bolezni ICD-11. »Značilne so vztrajne težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju družabnih stikov ter komunikacije. Poleg tega se pojavljajo vzorci vedenja, interesov in delovanja, ki so očitno neobičajni ali pretirani za starost in sociokulturni kontekst. Motnja se običajno pojavi v zgodnjem otroštvu, vendar se simptomi morda ne pokažejo v celoti, dokler družbeni pritiski ne presežejo posameznikovih omejenih zmožnosti. Težave so dovolj resne, da povzročajo ovire na osebnem, družinskem, družbenem, izobraževalnem, poklicnem ali drugih pomembnih področjih delovanja in so običajno stalno prisotne, čeprav se lahko spreminjajo. Posamezniki znotraj spektra kažejo celoten razpon intelektualnih sposobnosti in jezikovnih veščin.«
O spektru govorimo zaradi raznolikosti kognitivnih in vedenjskih manifestacij. Izrazna oblika avtizma je lahko zelo blaga ali pa močno vpliva na različne vidike življenja. Kako je torej avtizem prikazan v klasičnih medijih? Čeprav je raziskav medijskih reprezentacij precej malo, se njihovo število povečuje. Razberemo lahko, da so glavne težave pri upodabljanju avtizma v negativnih konotacijah in stigmatizaciji, pretiranem sledenju psihiatričnim definicijam in pretiravanju s simptomi.
Ena od pogostejših in bolj problematičnih uprizoritev je zagotovo savantizem oziroma nadpovprečna inteligenca na omejenem področju, ki pa je glede na raziskave prisotna pri manj kot 30 odstotkih oseb s klinično diagnozo avtizma. Nedavni slovenski film o avtizmu Šepet metulja gre z narativo nadpovprečne inteligence korak dlje. Zgodba spremlja težave avtističnega dijaka Jana. Medtem ko se njegovi vrstniki zabavajo, Jan sprogramira inteligenten prezračevalni sistem za visokotehnološko podjetje. Oče je ob sinovem uspehu vzhičen. Vsi so mu govorili, da sin zaradi svoje motnje ne bo za nobeno rabo in da nikoli ne bo delal v velikem podjetju. Avtizem je tako prikazan skozi lečo uporabnosti za razvijanje tehničnih inovacij.
Kako pa je z upodobitvami na družbenih omrežjih? Februarja 2022 so imeli TikTok videi, ki govorijo o nekaterih najpogostejših nevropsihiatričnih motnjah, skupno kar 50 milijard ogledov, in to pri uporabniškem bazenu, velikem okoli eno milijardo profilov. Torej 50 ogledov na uporabniški profil. Po padajoči gledanosti so to videi o anksioznosti, tourettovem sindromu, ADHD in avtizmu, ki so imeli vsak po več kot 5 milijard ogledov. Sledijo jim videi o depresiji, duševnem zdravju in obsesivno-kompulzivni motnji.
Glavna težava z vsebinami na TikToku je količina delnih, zavajajočih in tudi škodljivih informacij o duševnem zdravju. V več raziskavah zasledimo, da nekje do 80 odstotkov videov o duševnem zdravju vsebuje informacije*, ki niso v skladu z dognanji psihiatrične in psihološke stroke. Če govorimo zgolj o nasvetih za duševno zdravje, ki jih ti videi vsebujejo, je točnih informacij nekoliko več, okoli 50 odstotkov. Približno 10 odstotkov ustvarjalk vsebin pa ima relevantno zdravstveno izobrazbo. Prisluhnimo TikToku kliničnega psihologa.
Malo je znanstvenih raziskav in dokazov, da imajo družbena omrežja velik destigmatizacijski potencial pri osebah z duševno ali razvojno motnjo in tudi na splošno. Kljub temu se strokovnjakinje sklicujejo na velik pomen normalizacije govora in razmišljanja o duševnem zdravju. Nemalo je primerov spletnih skupin, v katerih lahko ljudje najdejo in delijo informacije, nasvete ter zgodbe. Spletna okolja so lahko uporabno orodje za osebe z avtizmom, tudi za otroke, ki imajo več težav pri komunikaciji in socializaciji. Ponujajo namreč enostavnejši model interakcije, saj je za odziv na voljo več časa.
Kaj pa škodljivi vpliv družbenih omrežij? Najpogostejše kritike se nanašajo na sámo virtualnost. Družbena omrežja ustvarjajo nerealne družabne situacije, ki vsebujejo le malo učinkovitih varoval pred utrjevanjem škodljivih čustvenih in vedenjskih vzorcev. Zaradi minimalne moderacije vsebin je strokovno mnenje izenačeno z laičnim, prevlada lahko anekdotna logika.
Takšna izpostavitev vsebinam povzroča zmedo, informacije so delne ali površne, tudi zdravju škodljive.
Eno od zaskrbljujočih opažanj je porast samodiagnosticiranja duševnih in razvojnih motenj med uporabniki in uporabnicami spleta. Samodiagnosticiranje je pojav, pri katerem diagnozo postavimo sami in brez posveta z usposobljenim strokovnjakom; to je v zadnjih letih posebej popularno ravno na TikToku.
Trije v prispevku predstavljeni TikToki imajo skupno kar 15 milijonov ogledov in milijon všečkov.
Do porasta v samodiagnosticiranju naj bi prišlo iz dveh razlogov. Zaradi dostopnosti informacij in normalizacije govora o duševnem zdravju se več ljudi sooči s temo duševnega zdravja. V tem smislu sta poistovetenje in refleksija dobrodošla in lahko vodita do uradne diagnoze, če je bila ta prej spregledana. Po drugi strani pa se zaradi nestrokovnosti vsebin, preizpostavljenosti raznovrstnim informacijam in pretiranim poistovetenjen z njimi pri posamezniku znižuje samodiagnostični prag.
Virtualna omrežja zgolj simulirajo različne družbene interakcije, denimo medvrstniško dinamiko, odnos med psihiatrinjo in bolnikom ali med staršem in otrokom. Ne nadomeščajo konteksta, v katerem se lahko diagnoza ugotovi in tako naslovi posameznikove potrebe. S samodiagnosticiranjem torej tvegamo napačno ali netočno diagnozo, saj se simptomi različnih motenj prekrivajo. Za primer avtizma zasledimo v tovrstnih videih največ prekrivanja s simptomatiko anksiozne motnje in motnje pozornosti, pogosto pa so patologizirani povsem normalni odzivi na stresne situacije.
V kolikšni meri se samodiagnosticiran avtizem prekriva z motnjo avtističnega spektra? Na to vprašanje težko podamo odgovor, saj je kliničnih raziskav zelo malo. Že zasnova raziskav je težavna, saj raziskujemo manifestacije duševnih in razvojnih motenj. Pri diagnostiki in zdravljenju duševnih motenj se namreč opiramo na subjektivno doživljanje simptomatike in situacije, v kateri prevprašujemo svoje duševno zdravje. Pri samodiagnostiki preko vsebin na družbenih omrežjih pa ni zadostnega vodenja skozi proces identifikacije težav, jezik je pogosto psihologiziran in skuša pretirano kvantificirati našo produktivnost, sposobnost socializacije in osebnostne poteze.
Samodiagnostika je še toliko bolj problematična, če svojih premislekov ne preverimo pri ustrezno usposobljenem zdravstvenem strokovnjaku. Prekrivanje med samodiagnosticiranim avtizmom in motnjo avtističnega spektra je na družbenih omrežjih raznoliko, vsekakor pa so vsebine zavajajoče in posplošene. To lahko vodi tudi v težave pri postavljanju uradne diagnoze, saj je lahko doživljanje simptomov in poistovetenje z njimi pretirano.
Uporaba interneta od nas zahteva vse večjo sposobnost kuriranja in vrednotenja raznovrstnih vsebin. Duševne motnje so v porastu in družbena omrežja danes niso okolje, v katerem bi se širile pretežno koristne ali verodostojne informacije. Kljub temu pa stisk ne moremo reducirati na trend ali jih zanemariti, ko se pojavijo. Zato bi glede duševnega zdravja potrebovali določeno obliko moderacije, ki bi zdravstveno oporečne trditve ločila od mnenja stroke. Nasvete in premisleke bi morali zbrati znotraj internetnih skupnosti, v katerih je zastopanost strokovnjakov in ljudi z izkušnjo ustrezna. Na ta način lahko poskrbimo za najšibkejše, ki si težko zagotovijo drugo pomoč, so ranljivi za socialno izključenost in odstopajo od sovrstnikov.
Pozitivne vidike spletne socialnosti bi opolnomočil Luka.
Slika: internetni mem
Drugi viri: zgodovina avtizma
//////////
*Metodološki problem nastane, ker delijo v raznih študijah informacije na zavajajoče, preveč posplošene, anekdotne (ali različne kombinacije teh), na drugi strani pa so točne/uporabne informacije upodobljene v okoli 20–50 % videov, zato smo v prispevku ohranile strnitev zapisa do 80 % zavajajočih informacij.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj