Kaj bomo s podatki?

Včeraj smo se v komentarju spraševali o pomembnosti zbiranja in transparentnosti podatkov o širjenju novega koronavirusa ter o tem, kakšni podatki so predstavljeni javnosti. Danes pa poslušajmo, kaj lahko s podatki napovemo in kako lahko ovrednotimo sprejete nefarmakološke ukrepe za zaustavitev epidemije. Predstavili bomo primer vrednotenja ukrepov, ki ga je mednarodna raziskovalna skupina pripravila na podlagi podatkov iz Vuhana, potem ko so širjenje virusa že uspešno zajezili. Življenje v Vuhanu se te dni vrača v tipičen vsakdan iz časov, ko se po mestu še ni širil SARS-CoV-2. Kljub temu obstaja možnost, da se izbruh ponovi, saj je večina populacije še vedno dovzetna za okužbo. 

6. marca je mednarodne raziskovalne skupina na portalu MedRxiv izsledke svoje raziskave objavila v še ne recenziranem članku z naslovom Evolving epidemiology and impact of non-pharmaceutical interventions on the outbreak of coronavirus disease. V svoji raziskavi je skupina uporabila enega izmed epidemioloških modelov, in sicer model SEIR. Ta vključuje parametre: koliko ljudi je v populaciji dovzetnih za bolezen, koliko jih je bilo izpostavljenih virusu, koliko jih je kužnih in koliko jih je že ozdravelo. Za podrobno razumevanje širjenja virusa je nujno spremljanje osnovnega reprodukcijskega števila R0, ki predstavlja pričakovano število novih okuženih s strani enega okuženega, v trenutku, ko so vsi v populaciji dovzetni za bolezen, torej ko še nihče ni obolel ali ozdravel. 

Ob pojavu novega koronavirusa smo bili čisto vsi ljudje dovzetni za okužbo, nihče namreč ni bil imun. Več raziskav začetka širjenja novega koronavirusa v Vuhanu je osnovno reprodukcijsko število ocenilo med 1,4 in 3,9. V povprečju je en okuženi torej okužil še enega in enega od dveh, največ pa štiri ljudi. Pomembno je tudi efektivno reprodukcijsko število. Gre za povprečno število ljudi, ki jih bo okuženi okužil v neki dani populaciji, ki ni nujno več vsa dovzetna za okužbo. Cilj omejevanja širjenja bolezni je torej znižati efektivno reprodukcijsko število pod 1. V tem primeru se okužba neha širiti v populaciji, saj vedno manj okuženih prenaša bolezen naprej. Število okuženih tako začne upadati – sprva počasi, proti koncu pa vedno hitreje. In če se odločimo bolezen zatreti, moramo to število znižati krepko pod 1, kar pomeni, da ne zgolj, da ne okužimo drugih, pač pa, da tudi ozdravimo oziroma umremo, ne da bi okužili druge. V Vuhanu jim je omenjena zajezitev pri omejevanju prvega vala bolezni uspela.

V raziskavi, v kateri so uporabili pravkar opisani model SEIR, so analizirali kar 25.961 laboratorijsko potrjenih primerov bolezni COVID-19, ki so jih v Vuhanu zaznali do 18. februarja. Raziskovalna skupina je čas med 1. januarjem in 18. februarjem opisala v štirih obdobjih širjenja okužbe. 

Najprej so 1. januarja 2020 zaprli tržnico morske hrane Huanan, od koder naj bi okužba izvirala in iz katere se je hitro širila. Sočasno so odpovedali tudi priprave na praznovanje kitajskega novega leta. Drugo obdobje širjenja okužbe je trajalo od 11. do 22. januarja. V tem času so se na račun kitajskega novega leta neovirano vršila množična potovanja, kar je še dodatno pospešilo širjenje novega koronavirusa. Oblasti tudi v omenjenem obdobju niso uvedle dodatnih ukrepov, so pa kitajski raziskovalci in raziskovalke dokazali prenos okužbe s človeka na človeka. Bolnišnice so bile vsak dan bolj polne novih bolnikov in bolnic. 

Tretje obdobje širjenja okužbe, ki ga je mednarodna raziskovalna skupina vključila v svoj model, je sledilo med 23. januarjem in 1. februarjem 2020. Lokalna oblast je naposled zaustavila ves promet iz mesta ter javni in individualni promet v mestu Vuhan. Vzpostavili so metode mitigacije oziroma blažitve širjenja virusa, kot so izogibanje družabnim stikom, nujno nošenje maske v javnosti in prekinitev vseh javnih zborovanj. V tem obdobju so se soočili tudi s pomanjkanjem medicinskih pripomočkov, zato so okuženim naročili, naj se samoizolirajo doma. Zadnje obdobje je trajalo od 2. do 18. februarja, ko je sledila stroga karantena, uvedli pa so tudi centralizirano karanteno, namreč strogo ločitev obolelih in njihovih tesnih stikov od preostale populacije oziroma preprečitev stikov med tema dvema skupinama. 

Za prvo in drugo obdobje širjenja novega koronavirusa po mestu Vuhan so ocenili, da je bilo efektivno reprodukcijsko število širjenja virusa malo pod 4. Vsak okuženi je po ocenah okužil tri do štiri ljudi. Prvi ukrepi so ga znižali na 1,25, torej je vsak posamezen okuženi lahko okužil enega in še enega od štirih. Okuženi so zaradi ukrepov za ublažitev širjenja okužb namreč prišli v stik z manj ljudmi in prenos virusa med ljudmi je bil tako manj verjeten. Šele uvedba stroge karantene je število zbila pod 1 in se okužba znotraj mesta Vuhan torej ni več širila. Število okuženih je v nekaj dneh začelo padati. V času stroge karantene so v Vuhanu prekinili vsa nenujna dela. Poleg tega pa so organizirali tako imenovano centralizirano karanteno. V ta namen so zgradili dve zasilni bolnišnici, v kateri so namestili ljudi z blagimi znaki okužbe. Ljudi, s katerimi so bili okuženi do tedaj v stiku, pa so premestili v hotele. 

Zgodba ni bila samo rožnata in uspešna. V nekaterih primerih so doma ostajali zapuščeni otroci. Znan je primer 17-letnega fanta s cerebralno paralizo, ki naj bi umrl, potem ko so v eno izmed stavb, namenjenih centralizirani karanteni, odpeljali njegovega okuženega očeta in brata. Pri spremljanju in iskanju okuženih je prišlo do posega v zasebnost posameznikov in posameznic, varnostniki v stavbah so merili telesno temperaturo, predstavnice in predstavniki uradnih organov so hodili od prebivališča do prebivališča, merili temperaturo in iskali okužene, ki so jih odpeljali v centralizirano karanteno. Podobno se je z iskanjem stikov okuženih z dovzetnimi za bolezen zgodilo tudi v Južni Koreji. Tam so ljudi, s katerimi so imeli okuženi stike, izsledili s sledenjem kreditnim karticam in mobilnim telefonom okuženih. 

Opisane vprašljive prakse bi v mnogih primerih zlahka opisali kot nehumane ali lastne družbi nadzora. A so bile s strani tamkajšnjih oblasti verjetno počez preprosto prepoznane ne zgolj kot sprejemljive, pač pa kot nujno potrebne. Tako so Kitajska in nekatere azijske države v primeru zaustavljanja širjenja virusa že izdelale uspešno metodo. 

Uspešno metodo zajezitve širjenja virusa sedaj vedno pogosteje različne raziskovalne skupine preverjajo z epidemiološkimi modeli. Kolesa nam tako ni treba ponovno izumiti. V zahodnih državah moramo ukrepe, znane iz Azije, le prilagoditi in spremeniti do te mere, da bodo uspešni, sprejemljivi in širše sprejeti tudi pri nas. Nam prilagojenim tovrstnim ukrepom bomo ljudje, vajeni specifičnega, našega načina življenja, lažje sledili. 

Iz raziskav je znano, da je do znatnega števila prenosov virusa na Kitajskem prišlo znotraj gospodinjstev. To širitev so lahko ustavili zgolj z identifikacijo okuženih in s tem, da so jih premestili v centralizirano karanteno. Podobnega ukrepa verjetno v evropskih državah brez vzajemnega zaupanja med oblastmi in prebivalstvom, sodelovalne naravnanosti vseh vpletenih ter uvedbe vrste dodatnih ukrepov, na primer na ravni oskrbe in varovanja zdravih članov družin, ki bi slednje potrebovali, pa tudi uvedbe obče sprejemljivih načinov za sledenje stikom, ne bi dobro sprejeli. Uvedba centralizirane karantene je hkrati logistični zalogaj, ki ga mora nekdo voditi in nadzorovati, to pa so pogosto represivni organi. Da bi pridobili ustrezne nastanitvene kapacitete za centralno izolacijo obolelih z blagimi simptomi ter vseh ljudi, s katerimi so bili oboleli v stiku, bi solidarnostno morali pristopiti tudi številni lastniki večjih ustreznih nepremičnin. 

V Evropi smo tako primorani iskati druge možnosti. Možnosti, ki jih imamo, so na primer predvsem testiranje, usmerjeno k zajezitvi širjenja virusa, dnevni obisk ali videoklic zdravnika ali zdravnice ter sporočanje simptomov v bazo podatkov. Tako se lahko zdravstveni sistem tudi pripravi na to, kar ga čaka. 

V Združenem kraljestvu so v zadnjih dveh tednih obrnili strategijo iz načrtnega doseganja tako imenovane čredne imunosti v omejevanje gibanja s karanteno. Sočasno pa so njihove raziskovalne skupine razvile tudi aplikacijo, s katero lahko vsi spremljajo simptome COVID-19, ki jih morda zaznavajo. Tovrstna baza podatkov bo prišla prav ustanovam, ki spremljajo javno zdravje, ko bodo bolj dostopni tako imenovani serološki testi oziroma testi protiteles, s katerimi bodo lahko preverili, kdo je trenutno okužen, in tudi, kdo je okužbo že prebolel. Slednji se namreč lahko ponovno vključijo v delovne procese. 

Spremljanje epidemije znotraj države z namenom učinkovite zajezitve širitve virusa in posledično zatrtje je kompleksno, saj mora upoštevati vrsto medicinskih dognanj in znanj; tudi tista, s katerimi se ukvarjajo družboslovne vede. Da bi lahko resnično razumeli, kateri ukrepi bodo na danem področju uspešni, moramo razumeti in v računico všteti tudi demografske lastnosti ljudi, njihove družbene norme, vedenjske prakse, navade in možnosti predvidevanja ter vrednotenje in spremljanje posameznih ukrepov pri zajezitvi širjenja okužbe. Modelirati je treba tudi vsako manjše območje, v katerem se pojavi okužba. Iz modelov in kvalitetnih podatkov se lahko naučimo tudi marsikaj za prihodnost, vsa dognanja bodo uporabna za čas, ko nas morda vnovič doleti še kakšna pandemija. Modeli uspešne splošne zajezitve virusa med prebivalstvom pa niso edini, ki so uporabni ali relevantni. Objavljeni so bili tudi informativni modeli, ki opisujejo načine omejevanja letalskega prometa, omejevanja mobilnosti znotraj države in drugih ukrepov, ki naj bi upočasnili širjenje novega koronavirusa.

Vsak model pa je dober in uporaben samo toliko, kot so dobre predpostavke, na katerih je zgrajen, in podatki, ki jih uporabi. Ker je pandemija novega koronavirusa v teku, bo na voljo vedno več kvalitetnih podatkov tako o širjenju virusa kot tudi o samem virusu, s katerimi lahko osnujemo bolj točne predpostavke. Tako se bo napovedna moč modelov izboljšala. 

Trenutno imamo v Sloveniji glede na razmerje med številom okuženih in številom prebivalcev v posamezni občini dve jasni žarišči, to sta Šmarje pri Jelšah in Metlika. Dobro bi se bilo osredotočiti nanju in spremljati aktualno dogajanje ter v njih čim hitreje zajeziti nadaljnjo širitev okužbe. V obeh omenjenih primerih se kot skoraj nujna kaže ustanovitev lokalnih centraliziranih karanten, za katere lahko uporabimo trenutno prazne toplice, hotele in podobne ustanove, ki lahko ponudijo začasna bivališča za okužene in potencialno okužene oziroma tiste, ki so imeli stike z okuženimi. Če se posvetimo dvema manjšima območjema, pa ne pomeni, da smemo zanemariti vse druge potencialne izbruhe širjenja po celotni državi.

Azijski primeri jasno kažejo, da je v času, ko je okuženih veliko, a se širjenje virusa sočasno upočasnjuje, priporočljivo oblikovati usmerjen oziroma prednostni način testiranja in ponovno vzpostaviti sistem sledenja širitvi virusa od posameznikov do posameznic. Ta se pri nas lahko ponovno vzpostavi v času upočasnjevanja širjenja virusa, ko dosledno sledimo ukrepom samoizolacije, izogibanja družabnim stikom in je v veljavi Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih. Tako testiranje bi moralo vključevati tudi vzorce mlajših prebivalcev in prebivalk, ki imajo znake bolezni, vsaj v primeru domačih žarišč. Ravno mladi so lahko zaradi mile oblike bolezni tisti prenašalci, ki nehote okužijo druge družinske člane, še posebej, če ti še vedno hodijo v službo. Precej verjetno se vse to že dogaja, a od ustreznih institucij za zdaj nismo pridobili nobene informacije o tem, da bi ponovno spremljali širjenje novega koronavirusa znotraj posameznih skupnosti. 

Ključna sta torej transparentno in metodično zbiranje podatkov o okuženih ter analiza z modeli, ki vključujejo predpostavke in podatke, specifične za Slovenijo. Morda leži razlog, da teh podatkov in modelov nimamo, kot bi lahko zaključili na podlagi sprejetih ukrepov in javnosti razkritih podatkov, v splošnem podcenjevanju pomena epidemiologije v domačem prostoru, ali pa smo kot država morebiti vajeni, da epidemiološka priporočila preprosto privzemamo od drugih. 

Epidemije na srečo niso vsakoletni pojav, a prav v primeru širjenja novega nepoznanega virusa so raziskovalne skupine, ki znajo samostojno na podlagi razpoložljivih znanstvenih ugotovitev ter razvitih, učinkovitih modelov, slednje prilagoditi lokalnim specifikam, potrebam in resursom, izjemno dragoceni in jim velja prisluhniti. Le tako lahko kot družba vemo, katere podatke bomo zbirali in katere ukrepe posledično sprejemali, jih sprejemali usmerjeno in predvsem hitro, da bi karseda učinkovito zajezili širjenje virusa in z njim povezano ekonomsko škodo. 

Novozelandska predsednica vlade Jacinta Ardern je v svoji državi sklicala karanteno v trenutku, ko so zaznali širjenje bolezni znotraj skupnosti in so tako epidemiološki kot tudi ekonomski modeli, ki so jih predstavili javnosti, pokazali, da lahko samo s strogimi ukrepi ustavijo širjenje in zavarujejo gospodarstvo. Nova Zelandija ima privilegij, da je otok, in očitno so preračunali, da se jim bolj splača državo za en mesec tako rekoč povsem ustaviti ter zajeziti širjenje virusa, kot pa čakati, da se virus širi naprej in obratovati na pol. In kako se bo, ali tudi se je že, odločil preostali svet? 

Na uspešno zajezitev širjenja virusa komaj čaka Zarja.