Kaj te muči, žabica?

Zima se je uradno poslovila tudi na koledarju. Sneg se je stalil in v okolju se je povečala količina vode. Zadostne količine vode v kombinaciji z dovolj visokimi nočnimi temperaturami so prebudile tudi zanimivo skupino živali, ki se v teh dneh množično seli iz prezimovališč v mrestišča. Prav ste uganili, današnji znanstveni komentar je posvečen dvoživkam, predvsem žabam, in razlogom za njihovo ogroženost.

Dvoživke tvorijo skupino vretenčarjev, za katere je značilna nestalna telesna temperatura. Začetek življenja preživijo v vodah, kot odrasli osebki pa se preselijo na kopno, kjer si morajo vseeno zagotoviti vlažno okolje. Poznamo več kot sedem tisoč različnih vrst dvoživk. Po podatkih Svetovne zveze za varstvo narave naj bi bila ogrožena kar tretjina vseh poznanih vrst. Za četrtino vrst nimamo dovolj podatkov, da bi ocenili njihovo ogroženost. Kljub temu da so mnenja o priljubljenosti teh živali pri ljudeh deljena, je nesporno dejstvo, da igrajo pomembno vlogo v ekosistemu. V naravi vzdržujejo biološko ravnovesje določenih žuželk, polžev, pajkov in deževnikov, hkrati pa tudi same predstavljajo vir hrane različnim živalim.

Poleg pljuč del dihanja pri odraslih dvoživkah poteka tudi skozi kožo. Na njej se nahajajo številne žleze, ki zagotavljajo konstantno navlaženost kože. Tudi glavni način privzemanja vode v telo pri dvoživkah poteka preko kože. Z natančno usklajenim sodelovanjem z ledvicami in mehurjem na ta način vzdržujejo ustrezno ravnovesje elektrolitov v  telesu. Žal ta način privzemanja snovi iz vode v onesnaženem okolju predstavlja tudi pogubo številnih dvoživk.

Prepustnost kože dvoživk povečuje njihovo dovzetnost za številne povzročitelje bolezni in za kemikalije, ki se nahajajo v vodi in tako prehajajo neposredno v telo. Med temi snovmi se najpogosteje najdejo gnojila, pesticidi, težke kovine in hormonski motilci. Omenjene kemikalije lahko spremenijo razvoj in vedenje dvoživk. Povečajo tudi njihovo dovzetnost na bolezni, na parazite in povečujejo njihovo občutljivost na ultravijolično sevanje. Hormonski motilci  vplivajo tudi na reprodukcijo in povzročijo številne hormonske spremembe, ki se kažejo kot pojav hermafroditov in zmanjšujejo število moških potomcev.

Ko beseda nanese na patogene mikroorganizme, ki prizadenejo dvoživke, nesporno daleč največjo grožnjo predstavlja gliva Batrachochytrium dendrobatidis. Omenjeno glivo, ki povzroča bolezen, imenovano hitridiomikoza, so odkrili šele leta 1998. Bolezen pri oboleli živali napade kožo, predvsem v trebušnem predelu. Napadeni del kože se zabrazgotini. S tem je na prizadetem delu onemogočen privzem vode in uravnavanje ustreznih koncentracij elektrolitov v organizmu. Okužba postopoma poseljuje vse večji del površine kože. Okužene živali so dehidrirane, podhranjene in sčasoma poginejo. Bolezen je drastično znižala populacijo dvoživk preko celotnega planeta in povzročila dvoživkam več škode kot katerikoli do tedaj poznani patogen organizem. Povzročila je izumrtje preko 200 vrst žab, za njeno širjenje pa je verjetno najodgovornejši človek.

Leta 2013 so opisali še sorodno vrsto Batrachochytrium salamandrivorans, ki povzroča hitridiomikozo predvsem pri  repatih dvoživkah. V Evropi je dokazano prisotna na Nizozemskem, v Nemčiji in v Belgiji. V Sloveniji bi najbolj ogrozila močerade in pupke. Hudo katastrofo bi povzročila tudi, če bi zašla v podzemlje, saj bi lahko iztrebila človeško ribico.

Podnebne spremembe in človeški posegi v naravo ta problem še dodatno otežujejo. Sprememba količine padavin in zviševanje povprečne temperature lahko povzročijo premik paritvene sezone. Na zmanjšano uspešnost paritvene sezone lahko vplivajo tudi nenadna temperaturna nihanja, s kakršnimi smo se soočili ravno konec prejšnjega tedna. Posamezne dvoživke so se že prebudile in začele migrirati proti mrestiščem, v nekaj dneh pa je sledil val hladnega vremena s snegom in s temperaturami pod lediščem. 

V okviru globalnih sprememb lahko upoštevamo tudi dokazano negativen vpliv povečanja količine ultravijolične svetlobe kot posledice tanjšanja ozonske plasti na kožo dvoživk, na njihova jajčeca in na paglavce.

Življenjski prostor dvoživk se vseskozi zmanjšuje tudi z izsekavanjem gozdov in z izsuševanjem močvirnatih območij, saj ob pomanjkanju vode v okolju lahko hitro dehidrirajo. Hudo grožnjo v njihovem bivalnem okolju predstavlja tudi gradnja cest, ki prekrižajo selitvene poti žab do mrestišč. Mimovozeči avtomobili zdesetkajo večje število žab, ki so do tedaj še uspešno kljubovale vsem ostalim grožnjam.

Če si torej pogledamo preštevilne razloge za izumiranje dvoživk, kaj hitro lahko pridemo do zaključka, da se je celotno vesolje zarotilo proti njim. Kljub temu po poglobitvi v tematiko izumiranja dvoživk dokaj hitro opazimo, da se je problematika že dotaknila večjega števila ljudi. Ozaveščenost prebivalstva se postopoma povečuje, poteka tudi vse več akcij, kjer poskušajo omiliti vsaj število žabjih smrtnih žrtev zaradi prometa v obdobju parjenja. Ozaveščenost pa razen redkih izjem še ni dosegla javnih institucij. Postavljanje zaščitnih ograd, ki žabicam preprečujejo nevarne prehode cest, in prenašanje dvoživk preko prometnih površin je v veliki meri še vedno na ravni prostovoljstva. Podhodi pod prometnicami, ki bi dvoživkam omogočili varen prehod cest, pa ostajajo mit.

Vsekakor ni odveč med spomladanskimi vožnjami z avtomobilom kdaj malo poškiliti ob rob cestišča in preveriti, ali se tam nahaja ograja. Slednja namreč žabicam preprečuje brezskrbno prečkanje ceste in jih prisili, da počakajo na pripadnike človeške vrste, ki jih varno prenesejo na drugo stran ceste. Vredno se je namreč zamisliti. Bi raje prisluhnili sicer vse tišjemu žabjemu petju v vse redkejših mlakah ali pa bi raje bežali pred roji pobesnelih komarjev, ki bi ob izumrtju žabic izgubili pomembnega naravnega sovražnika?

Skupaj z žabami je kritično zaregljala vajenka Nataša.