Kje je cepivo za prvi SARS?

SARS oziroma sindrom akutne respiratorne stiske se je pri ljudeh pojavil novembra 2002 na jugu Kitajske, razširil pa se je v 26 držav v Aziji in Severni Ameriki. Epidemija je trajala 9 mesecev, končala pa se je julija 2003. Njegovi simptomi so bili vročina, slabost, težko dihanje in suh kašelj, torej zelo podobni simptomom bolezni COVID-19, ki se je v zadnjih treh mesecih razširila na 199 držav in teritorijev po svetu. V primeru epidemije prvega sarsa je umrla več kot polovica okuženih, starejših od 64 let. Kljub resnosti bolezni in simptomov pa znanstvenice in znanstveniki še vedno niso razvili cepiva proti sarsu.

Namen cepiv je, da vzdražijo imunski odziv in posledično sprožijo nastanek protiteles proti molekularnim komponentam nekega virusa ali bakterije. Cepivo za bolezen COVID-19 bi lahko bilo na voljo že čez 18 mesecev. To velja v primeru, da ne bo nikakršnih zapletov ob razvoju in izdelavi, kar pa je malo verjetno. Tudi če imamo v mislih teh osemnajst mesecev, obstaja še kar nekaj problemov, s katerimi se bodo morali raziskovalci in raziskovalke spopasti na poti do uporabnega cepiva.

Podobno kot se dogaja zdaj v primeru razvoja cepiva za novi koronavirus, so raziskovalne skupine tudi v času prejšnje epidemije razvijale cepivo in zdravila proti prvemu sarsu. Zaradi napredka v tehnologiji je postopek iskanja cepiva sedaj bistveno hitrejši. Decembra 2004 so izvedli prvo fazo testiranja cepiva za SARS na ljudeh v Pekingu, vendar je bilo že leta 2003 širjenje sarsa zatrto s pomočjo nefarmakoloških ukrepov, kot so karantena, samoizolacija in izogibanje fizičnim stikom z drugimi. Ker se je epidemija končala, so raziskave o drugih boleznih dobile prednost in denarno podporo, raziskave sarsa pa so zamrle. Razvijanje cepiva za SARS je bilo oteženo tudi zato, ker virus ni bil nikjer endemično prisoten in niso mogli zaključiti vseh faz preizkušanja cepiva na ljudeh.

Preden nadaljujemo s komentarjem, pojasnimo klinične faze testiranja cepiva. Prva faza pomeni prvo preizkušanje cepiva na ljudeh. V tej fazi sodeluje nekaj deset prostovoljcev in prostovoljk, ki so razdeljeni na dve skupini. Ena skupina dobi placebo, druga pa cepivo. Raziskovalke in raziskovalci ob koncu pridobljene rezultate statistično analizirajo, zanima jih predvsem količina nastalih protiteles, vpliv cepiva na zdravje in morebitni stranski učinki. Hkrati pa morajo ugotoviti še, kakšen bi bil najbolj primeren odmerek cepiva za cepljenje. Z analizo ugotovijo, če lahko nadaljujejo s testiranjem cepiva na drugi fazi. V tej cepijo več sto ljudi. Če so rezultati spodbudni, kar pomeni, da cepivo nima veliko stranskih učinkov in preiskovani ljudje proizvedejo ustrezna protitelesa, se testiranje nadaljuje v tretji fazi, v kateri je vzorec ljudi še večji. Četrto, zadnjo fazo se izvaja, ko je cepivo že odobreno in prisotno v populaciji, takrat pa raziskovalne skupine merijo dolgoročno imunost, stranske učinke in druge pomembne dejavnike.

Ob epidemiji prvega sarsa je, podobno kot zdaj, več raziskovalnih skupin razvijalo cepivo in iskalo potencialna zdravila proti bolezni. Od 33 kandidatov za cepivo sta do kliničnih študij prišla le dva in še ta na koncu nista vodila do uporabnega cepiva za SARS. Ti dve cepivi je človeški organizem ustrezno sprejel in sta inducirali ustrezna protitelesa, vendar pa nobena raziskave ni vodila v drugo in tretjo fazo raziskovanja cepiva. Po končani epidemiji prvega sarsa so sicer nekatere raziskovalne skupine s strani držav še nekaj let dobivale raziskovalni denar, namenjen raziskavam sarsa.

V eni takih raziskav so znanstvenice in znanstveniki razvijali cepivo proti sarsu med letoma 2007 in 2008. Preden so prišli v fazo testiranja cepiva na ljudeh, so morali opraviti še testiranje na laboratorijskih živalih. Na samo cepivo laboratorijske žival niso imele negativnega odziva in so proizvajale primerna protitelesa, ko pa so virus vnesli med njih, se je razvila pretirana občutljivost. To pomeni, da je bil imunski odziv mišk še hujši, kot bi bil, če bi bile samo okužene z virusom. Zaradi te raziskave lahko predvidevamo, da bi se to lahko zgodilo tudi pri razvoju cepiva za novi koronavirus.

V drugi raziskavi, ki se je odvijala v Teksasu, je raziskovalna skupina leta 2016 prav tako razvijala cepivo proti sarsu, ker pa je bilo to več kot deset let po epidemiji sarsa, ni dobila denarnih sredstev za nadaljnji razvoj, zato cepivo niso testirali na ljudeh, da bi preverili, kakšne stranske učinke ima in ali ljudje tvorijo primerna protitelesa.

Takšne raziskave so pomembne, saj pomagajo pri morebitnih kasnejših epidemijah oziroma pandemijah. SARS-CoV-2 je sev iz vrst s sarsom povezanih konoravirusov, med katere spada tudi prvi sars. Raziskave o cepivih proti boleznim, ki niso več v fazi epidemije, so vseeno pomembne, saj z njimi pridobivamo podatke, koristne ob morebitni naslednji epidemiji z genetsko podobnimi virusi. SARS in SARS-CoV-2 imata tudi podobna mesta vezave na gostiteljskih celicah in podobno zunanjo sestavo.

Eden izmed problemov globalnega odgovora na epidemijo je, da so denarno podprte le tiste raziskave, ki so v nekem trenutku aktualne, ne pa raziskave, ki mogoče niso povsem aktualne, bi pa v prihodnosti koristile pri razumevanju virusov, ki lahko povzročajo epidemije. Raziskovalke in raziskovalci morajo za pridobivanje denarne podpore za raziskave pogosto utemeljiti, kakšna je neposredna uporabnost raziskav. Med raziskave pa spadajo tudi čisto osnovne raziskave o virusih, njihovem razmnoževanju in delovanju na telo, ki na prvi pogled morda nimajo neposredne uporabnosti. S takimi raziskavami bi imeli trdne temelje za razvoj in načrtovanje novih cepiv, tako pa bi lahko uspešneje in hitreje načrtovali boj proti pandemičnim boleznim. Razvoj cepiv za prvi SARS pa ni edino področje raziskav, ki se je ustavilo. Po uspešno zaustavljeni epidemiji se tudi ni izvedlo raziskav o imunoloških profilih tistih, ki so preboleli bolezen s prvim sarsom, torej ne vemo, koliko časa so ostali imuni.

Ko govorimo o samem razvoju cepiva, moramo razmisliti tudi o tem, kaj se zgodi, ko je korak zaključen. Kako bomo poskrbeli, da bo cepivo globalno dostopno, kdo bo imel prednost pri tem, da ga prejme, in kako hitro ga lahko naredijo v velikih količinah. Ko uspešno prebrodimo epidemijo, bi morali razmišljati o prihodnosti in morebitnih naslednjih epidemijah. Zato bi morali še vedno raziskovati raznorazne potencialne patogene, ki se skrivajo v svetu okoli nas, čeprav to na kratki rok mogoče ni uporabno ali dobičkonosno.

O cepivu za prvi sars se je spraševala Živa.