Naravno ni vedno varno

Pomanjkljiva ureditev zakonodaje na področju prehranskih dopolnil in medicinskih pripomočkov proizvajalcem že vrsto let omogoča trženje najrazličnejših bojda naravnih pripravkov, ki brez kakršnekoli kontrole dosežejo trgovine, specializirane prodajalne in lekarne. Za razliko od zdravil, za katera morata biti pred prihodom na tržišče dokazani varnost in učinkovitost, se omenjeni izdelki znajdejo na lekarniških in trgovskih policah brez preverjanja prej navedenih zahtev. Vse bolj zaskrbljujoči so podatki, ki kažejo, da tovrstni izdelki potrošnike zavajajo z lažnimi obljubami, nemalokrat pa celo prinašajo nepredvidljive in nevarne posledice na zdravje uporabnikov.

Prehranska dopolnila so po definiciji živila, katerih namen je dopolnjevati običajno prehrano, zato naj bi bila varna. So koncentrirani viri posameznih ali kombiniranih hranil ali drugih snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, med njih štejemo denimo tudi vitamine in minerale. Ker za razliko od zdravil ne vsebujejo zdravilnih učinkovin, jim ne pripisujemo zdravilnih učinkov. Nadzor nad trditvami, ki jih proizvajalci lahko navajajo na prehranskih dopolnilih, vrši Evropska agencija za varnost hrane. Še manj nadzora v smislu kakovosti in varnosti imamo nad izdelki, ki na trg pridejo kot medicinski pripomočki. Mednje prištevamo vse izdelke, ki so dostopni v prosti prodaji, a niso registrirani ne kot zdravilo ne kot prehransko dopolnilo.

Mnoga prehranska dopolnila in izdelki, ki spadajo med medicinske pripomočke, potrošnika zavajajo z lažnimi obljubami, kot so zdravljenje prehlada ali zmanjšanje zakisanosti telesa. Znano je, da virusnih prehladnih obolenj ne zdravimo, saj lahko samo lajšamo simptome prehlada. Mit o zakisanosti telesa pa zlahka ovržemo z dejstvom, da so v krvi prisotne različne kisline in soli, ki tvorijo pufre in tako skrbijo, da se pH vrednost krvi nikoli ne spremeni za več kot pol enote. V kolikor pride do večjih odstopanj, nastopijo hujše težave s presnovo in dihanjem, ki zahtevajo nujno medicinsko pomoč. Zato je utopično pričakovati, da bi lahko s prehrano in prehranskimi dodatki samovoljno uravnavali kislost krvi.

Podobno zavajajoče so trditve o naravnih mineralih, kot je koralni kalcij, ki naj bi bil bolj zdrav od umetnega. Učinkovitost in varnost izdelka nista odvisna od vira zaužitega minerala, temveč od njegovega odmerka in kvalitete proizvodnega procesa. Po drugi strani pa se uporabniki pogosto ne zavedajo, da nadomeščanje snovi, ki jih imamo sicer v telesu dovolj, lahko privede do bolezenskega stanja. Dober primer je nepotrebno jemanje izdelkov, ki vsebujejo prebavne encime, kar pri zdravih posameznikih posledično zares povzroči zmanjšano lastno proizvodnjo teh istih encimov.

Ker za prehranska dopolnila in druge izdelke v prosti prodaji veljajo veliko blažje zakonodajne zahteve kot za zdravila, niso redki primeri, ko v izdelkih, ki so že na trgu, odkrijejo prisotnost rastlin, ki so toksične za jetra, ali težkih kovin, kot so svinec, živo srebro, arzen. Pogosto se v tovrstnih izdelkih najdejo tudi pesticidi in mikroorganizmi ali pa celo sintezne učinkovine. Šele ko je izdelek na trgu, ga namreč lahko preveri tržna inšpekcija, ki občasno ugotovi pomanjkljivo ali zavajajoče navedene sestavine, za kar je odgovoren zgolj proizvajalec. Spletna prodaja prehranskih dopolnil in drugih izdelkov je toliko bolj tvegana, saj nadzora praktično ni, izdelki pa nemalokrat vsebujejo celo zdravilne rastline, ki so v Evropski uniji iz varnostnih razlogov prepovedane.

Čeprav nam ime in sestava rastlinskih pripravkov s področja Azije zaradi jezikovnih in geografskih ovir pogosto nista poznana, so nam tovrstni pripravki po zaslugi svetovnega spleta in potovanj bližje kot kadarkoli prej. Uporaba izdelkov kitajske medicine in predvsem indijskih ajurvedskih pripravkov je lahko tvegana, saj ocenjujejo, da kar 20 odstotkov le-teh vsebuje težke kovine, ki jih včasih namenoma dodajajo zaradi domnevne okrepitve terapevtskega učinka, poročali pa so tudi o dodajanju sinteznih učinkovin.

Uporaba izdelkov, ki vsebujejo zdravilne rastline, je bolj tvegana, kot se zdi na prvi pogled. Laiki, ki so navadno naklonjeni k uporabi naravnih pripravkov, se na žalost premalo zavedajo, da rastline sicer zdravijo, vendar ob nesmotrni uporabi tudi škodijo. Kot zdravila rastlinskega izvora se lahko uporabljajo rastline, za katere je varnost potrjena na račun dolgotrajne, tradicionalne uporabe. Kot primer lahko navedemo kamilico ali poprovo meto. Za ostale rastline mora Odbor za zdravila rastlinskega izvora Evropske agencije za zdravila presoditi, ali je predloženo zadostno število dokazov, ki potrjujejo varnost njihove uporabe.

Določeni rastlinski pripravki lahko ob dolgotrajni uporabi visokih odmerkov povzročijo okvaro jeter. V najboljšem primeru znaki, kot so povišana telesna temperatura, slabost, srbeči izpuščaji in porumenela koža, izzvenijo v nekaj tednih po prekinitvi jemanja škodljivega izdelka. V najslabšem primeru pa se prevesijo v akutno odpoved jeter, ki lahko zahteva celo presaditev jeter.

Glede na podatke, ki se zbirajo v registrih neželenih učinkov zdravil, ocenjujejo, da kar 10 odstotkov jetrnih okvar ne povzročijo sintetična zdravila, temveč zdravilne rastline. Tovrstno beleženje neželenih učinkov je težavno, saj jih zdravniki ne povežejo z izdelki, ki ne spadajo med zdravila. Delež pa je verjetno še veliko višji v državah jugovzhodne Azije, Afrike in Srednje Amerike, kjer so razmere pogosto preveč kaotične, da bi lahko vodili verodostojno evidenco.

Vendar pa na prikrito dodajanje sinteznih učinkovin z namenom boljšega učinka izdelka ni imuna niti Evropska unija. V skandinavskih državah se je pred nekaj leti kot prehransko dopolnilo z blagim analgetičnim učinkom tržil Fortodol®, za katerega se je izkazalo, da poleg kurkume, ki ima protivnetni učinek, vsebuje tudi sintezno učinkovino nimesulid. Učinkovina deluje močno protivnetno in protibolečinsko, a je zaradi dokazanih toksičnih učinkov na jetra njena uporaba že vrsto let prepovedana.

Med naravnimi pripravki, ki so znani po tem, da povzročajo okvaro jeter, so na prvem mestu izdelki za hujšanje. Visoke koncentracije epigalokatehingalata, ki se nahaja v zelenem čaju, naj bi denimo sprožile povečano porabo maščobnega tkiva in s tem znižanje telesne mase. Jemanje pripravkov z izvlečkom zelenega čaja pa so povezali z več kot 50 primeri jetrnih okvar.

Tovrstne izdelke izdeluje tudi ameriško piramidno podjetje Herbalife®, ki ponuja prehranske izdelke, s pomočjo katerih naj bi se uporabniki čudežno otresli odvečnih kilogramov. Kljub številnim poročanjem o jetrnih okvarah in celo posameznih smrtnih primerih, proizvajalec ni želel razkriti sestavin priljubljenih izdelkov. V neodvisnih preizkušanjih pa so v njih našli več vrst težkih kovin, navajajo pa tudi možno kontaminacijo s patogenimi mikroorganizmi.

Kot naravni in za zdravje koristni se smatrajo tudi vitamini in minerali, ki se nahajajo v različnih izdelkih, dostopnih v prosti prodaji. Vendar se je izkazalo, da je uživanje visokih koncentracij vitamina B3, ki ga poznamo tudi pod imenom niacin, škodljivo za jetra. Pred leti je v ZDA odmeval primer preobremenjenega gradbenega delavca, ki je zaradi vsakodnevnega uživanja štirih ali petih napitkov energijske pijače RedBull® tri tedne zapored utrpel okvaro jeter.

Namen ohlapne zakonodaje na področju prehranskih dopolnil in izdelkov, ki se tržijo kot medicinski pripomočki, je brez dvoma dobiček podjetij, ki takšne izdelke neovirano lansirajo na trg, in profit tistih, ki omogočajo prodajo teh izdelkov. Morda bi k premisleku o spremembi ohlapne zakonodaje pripomogel tudi kritičen odnos tako strokovne kot širše javnosti do množice prehranskih dopolnil in drugih podobnih izdelkov. Pred nakupom bi se na prvem mestu morali vprašati, ali sploh vemo, kaj se skriva v na videz lepih in privlačnih škatlicah, ki iz izložb in reklamnih panojev vabijo radovedne poglede. Tudi pri prehranskih dopolnilih in drugih podobnih izdelkih velja rek, da ni vse zlato, kar se sveti.

Manj sprenevedanja in več kritičnega mišljenja bi si želela Andrea.