Tudi enačbe imajo spol

V osnovni šoli smo po Pitagorovem izreku računali dolžino stranic pravokotnega trikotnika, kasneje pa smo se v višjih razredih še naprej srečevali s kopico enačb in enot, poimenovanih po pomembnih znanstvenikih. Iz električne napetosti v voltih in električnega toka v amperih smo tako denimo lahko preko Ohmovega zakona računali električni upor. Gotovo smo tudi že vsi slišali za Alzheimerjevo bolezen, nevrodegenerativno bolezen, poimenovano po nemškem psihiatru Aloisu Alzheimerju. Sedaj pa se vprašajmo: ali poznamo kakšno enačbo, izrek ali enoto, ki je bila poimenovana po kakšni znanstvenici, matematičarki ali zdravnici?

Čeprav bo večina na to vprašanje odgovorila z ne, vendarle obstaja tudi nekaj primerov enačb, izrekov in enot, poimenovanih v čast njihovim avtoricam. Žal pa se jih prepogosto v slovenščino prevaja kar v moški obliki. Tako se denimo izrek Noetherjeve, ki v fiziki opisuje osnovno povezavo med simetrijo in ohranitvenimi zakoni, občasno napačno poimenuje Noetherjev izrek. Prevod nas zavede, saj nakazuje, da je bil izrek poimenovan po nekem moškem, in ne po nemški matematičarki Emmy Noether.

Še en tak primer je enačba, poimenovana po Leonorju Michaelisu in Maud Menten, ki se uporablja v biokemiji in prikazuje vpliv koncentracije substrata na začetno hitrost encimsko katalizirane reakcije. Z drugimi besedami, za koliko se poveča hitrost reakcije, če povečamo koncentracijo substrata, ki se med reakcijo pretvarja v produkt. V slovenščino se ta zveza najpogosteje prevaja kar kot Michaelis-Mentenova enačba.

Namen tega komentarja ni razjasnitev biokemijskih pojmov, ki jih omenjena enačba opisuje. Pač pa se bomo v nadaljevanju osredotočili na to, zakaj se je v slovenskem prostoru tako močno prijel neustrezen prevod Michaelis-Mentenova enačba in kateri prevod bi bil ustreznejši. Najprej pa na kratko opišimo življenjsko in raziskovalno pot Maud Menten.

Maud Menten se je rodila leta 1879 v kanadski provinci Ontario. Študirala je medicino na Univerzi v Torontu. Ker pa v Kanadi v tistem času ženskam ni bilo dovoljeno opravljati raziskav na tem področju, je raziskovala v tujini, in sicer v Nemčiji ter v Združenih državah. Leta 1912 se je preselila v Berlin, kjer je z zdravnikom in biokemikom Leonorjem Michaelisom preučevala encimsko kinetiko. Leto kasneje sta objavila znanstveni članek, v katerem sta opisala zvezo med koncentracijo substrata in hitrostjo encimsko katalizirane reakcije. Gre za Michaelis-Mentenovo enačbo.

Menten je bila, ko je leta 1916 doktorirala, ena prvih Kanadčank z doktoratom iz medicine. Pozneje je izumila tudi nekaj novih tehnik za delo v biomedicini, denimo histokemijsko reakcijo alkalne fosfataze z azo-barvilom, ki je v uporabi še danes. V svojih kasnejših raziskavah se je ukvarjala tako z opisom toksinov različnih bakterij kot tudi z lastnostmi hemoglobina, uravnavanjem ravni krvnega sladkorja in delovanjem ledvic. Bila je avtorica oziroma soavtorica približno 100 znanstvenih člankov.

Najbolj znana pa je prav po svojem delu z Leonorjem Michaelisom o kinetiki encimskih reakcij. Vsak, ki v teku svojega študija posluša kakšen predmet iz biokemije, se sreča z njuno enačbo. Študentkam in študentom je ta predstavljena kot Michaelis-Mentenova enačba, saj je bila tako prevedena v slovenskem prevodu učbenika Rodneya Boyerja z naslovom Temelji biokemije, ki je izšel leta 2005. V slovenščino je bilo prevedenih le malo strokovnih del s tega področja in Temelji biokemije so edini sodobni v slovenščino prevedeni biokemijski učbenik.

Na urednika Matjaža Zorka in urednico Metko Renko smo zato naslovili vprašanje, zakaj so se odločili za prevod “Michaelis-Mentenova enačba”. Odgovorila sta, da je o prevodu razpravljalo vseh 12 prevajalk in prevajalcev ter da so se odločili za Michaelis-Mentenovo enačbo predvsem zato, ker je to pri nas ustaljen izraz. Dodatno sta argumentirala, da je izraz v tujih jezikih podoben: Michaelis–Menten equation, l’équation de Michaelis-Menten, Michaelis-Menten-Gleichung, Mihaelis-Mentenova jednadžba, yравнение Михаэлиса — Ментен.

Avtorica tega prispevka meni, da so primerjave z jeziki, pri katerih se pridevnik ne pregiba glede na spol samostalnika, brezpredmetne. Hkrati pa tudi meni, da ustaljenost izraza ne bi smel biti glavni kriterij za odločanje o najbolj primernem prevodu, pač pa bi morala imeti večjo težo pravilnost zapisa. Prav prevod učbenika Temelji biokemije je bila priložnost, ko bi lahko v slovenski prostor vpeljali ustreznejši prevod, ki bi čez čas lahko nadomestil ustaljeni, a napačni prevod “Michaelis-Mentenova enačba”.

Obstaja namreč več možnosti, kako prevesti enačbo, poimenovano po Leonorju Michaelisu in Maud Menten, da bo prevod v skladu z dejanskim spolom raziskovalca in raziskovalke. Pravopis v členu 965 navaja, da priimki ženskih oseb navadno ne tvorijo svojilnih pridevnikov z obrazilom -in, zato prevod Michelis-Mentenina enačba ne bi bil ustrezen. Pač pa bi po pravopisnem predlogu morali pisati enačba Leonorja Michaelisa in Maud Menten. In tako je tudi zapisana v Slovenskem medicinskem slovarju.

Glede na enakovreden prispevek obeh raziskovalcev bi bila primerna tudi razporeditev njunih priimkov po abecednem vrstnem redu, torej Menten-Michaelisova enačba. Vendar zaradi ustaljenosti izraza v stroki ta prevod verjetno ne bi bil nikoli sprejet.

Ustaljenemu izrazu se še najbolj približamo, če uporabimo obliko na -ova za izražanje ženskih družinskih članic ter vse skupaj postavimo v rodilnik, torej Michaelis-Mentenove enačba. Slednja oblika je za nekatere problematična, saj jo označujejo za seksistično, vendar pa v slovenščini ni negativno zaznamovana in predvsem opravlja funkcijo manjkajočega svojilnega pridevnika.

Kot smo slišali, je bila Maud Menten ena prvih znanstvenic v takrat skoraj izključno moškem akademskem krogu. Vendar pa položaj žensk v znanosti tudi sto let kasneje še vedno ni enakopraven, na kar smo že opozorili v naših preteklih prispevkih. Moški namreč še vedno zasedajo večino najvišjih akademskih položajev in tako v Združenih državah kot tudi verjetno še kje drugje v povprečju zaslužijo več od njihovih kolegic raziskovalk z doktoratom. Ženske raziskovalke so redkeje navedene na prvem ali prestižnem zadnjem mestu znanstvenega članka in so prav tako manjšinsko zastopane v uredniških odborih znanstvenih revij. Pot do enakovrednega položaja žensk in moških v znanosti je torej še dolga. Skromen napredek v tej smeri pa bi bil storjen, če bi tistih nekaj redkih enačb, izrekov in zakonov, ki so bili poimenovani po njihovih avtoricah, prevedli tako, da bi upoštevali njihov spol.

Na čim manj spolne diskriminacije v znanosti upa Angelika.