Vihteti meč strokovnega mnenja, 2. del
Od prevzema oblasti nove, štirinajste slovenske vlade, nas je zasipalo nebroj potez njenih funkcionarjev, ki pričajo o obvozu strokovnega mnenja. Naj omenimo zgolj dvotirnost mnenj, ki se je marca zarisala med Kriznim štabom in Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, tej pa je sledilo še krhanje premierjeve podpore Svetovni zdravstveni organizaciji in NIJZ.
V današnjem Znanstvenem komentarju o strokovnem mnenju v času pandemije novega koronavirusa smo govorili z doktorico Ksenijo Vidmar Horvat, sociologinjo kulture in profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja z družbenimi učinki pandemije COVID-19. Najprej smo spregovorili o začetkih razmaha nezaupanja v znanost in o antiintelektualizmu, ki ga profesorica umešča v čas administracije ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega, torej v čas med letoma 2001 in 2009. Pod vplivom vladajoče konservativne politične srenje se je to nezaupanje takrat izrazilo na primer kot institucionalizirana podpora poučevanju kreacionizma namesto darvinske evolucije ali pa kot zaustavitev nekaterih temeljnih raziskav na matičnih celicah.
Kako se je torej nezaupanje znanosti konsolidiralo v javni imaginarij?
Skeptični odnos do znanosti je torej doživel še globljo utemeljitev za delovanje v 80. letih s postmoderno spremembo odnosa do resnice. Kajti če univerzalna resnica ne obstaja in se, lyotardovsko rečeno, »s koncem časa velikih zgodb« te razpršijo v partikularnost različnih očišč in množenje partikularnih zgodb, potem se marsikomu lahko zdi, da je tudi vsaka družbena ali politična skupina upravičena do lastne resničnosti. To pa je šlo z roko v roki z rušenjem kredibilnosti znanosti, ki se sklicuje na objektivno resničnost.
Profesorica Vidmar Horvat komentira odziv znanosti na relativizacijo izsledkov, ki jih ponudi znanstveni pristop:
Britanski znanstvenik Kenneth Mees je leta 1917 v članku v reviji Nature produkcijo znanstvene vednosti v družbi opisal kot sosledje treh korakov: prvič, produkcija novega znanja z raziskovanjem; drugič, objava pridobljenega znanja v obliki člankov in povzetkov; in tretjič, "prebava" in absorpcija novega znanja v maso obstoječega. Čeprav na zadnji korak pogosto pozabimo, pa je ključnega pomena. Če umanjka ustrezna "prebava" znanja, torej če to ni poenostavljeno, kontekstualizirano in osmišljeno, lahko kroži zgolj med pripadniki akademske sfere.
Komu torej sploh pripada naziv strokovnjaka in komu naj zaupamo strokovno mnenje? Kako naj navsezadnje z njim upravljamo?
Zato bi stroka morala biti tista, ki poda strokovno mnenje, saj to predstavlja tolmačenje iz laboratorijskega jezika v jezik, ki ga govorijo družbeno-politični odločevalci. Kaj pa nam je trenutna kriza razkrila o globalnem redu?
Spregovorili smo tudi o mednarodnih institucijah – ena od teh je tudi Svetovna zdravstvena organizacija –, ki delujejo kot posredniki med raziskovalci in javnostjo. O tem, kako razumeti njihovo vlogo, je profesorica Vidmar Horvat povedala sledeče:
Kako pa naj se spopadanja s paraznanstvenimi prepričanji torej loti posamezna država?
Na prvem mestu je torej podpora, izražena tako z jasnim retoričnim sporočilom kot tudi z dobro zasnovano shemo financiranja. Cilj takšnega upravljanja naj ne bo lokaliziranje in drobljenje, ampak mednarodno sodelovanje in koordiniran odziv. Profesorico Vidmar Horvat smo vprašali tudi o kitajskem odzivu na epidemijo COVID-19:
Potencial za krepitev naklonjenosti znanstvenemu pristopu ima torej tudi država, če proti zdravstveni krizi nastopi odločno, ob tem pa podpre stroko. Poleg suverenega odgovora na pandemijo pa profesorica Vidmar Horvat izpostavi tudi vidik izobraževanja:
V zaključni besedi pa še na kratko o vlogi medijev:
Mediji krojijo socialno resničnost, v kateri živimo, zato na njih leži velika odgovornost. Poročati o nepreverjenih in izmišljenih trditvah je v teh časih lahko pogubno. Ob poročilih, da so se nekateri prebivalci ZDA pod mentorstvom predsednika Donalda Trumpa zdravili z antifrizom, nam je kar zaledenela kri.
Prav zaradi daljnosežnosti medijskega vpliva je torej ključno, da začnemo o vlogi medijev pri poročanju o znanosti razmišljati bolj aktivno. Vendar pa se mora tudi znanost sama temeljiteje zavedati svojega družbenega dolga in vpetosti v spreminjajoč se javni prostor, kar naj uteleša na primer koordiniran odziv na razmah proticepilskega dvoma. Da bomo nekoč vzpostavili novo zaupanje v znanstveni pristop, moramo tako raziskovalni kot postraziskovalni del znanosti, pri čemer ta zaobjema tudi izobraževanje in medijski prostor, vsebinsko živahneje preusmeriti v razmišljanje za skupno dobro.
Pogovori o vprašanjih novega radikalno neznanega naj torej slonijo predvsem na informiranem, razumsko podprtem mnenju. Poglavitni dokazi o angažiranosti politične opcije za spopad z družbenimi vprašanji, se bodo morali v prihodnosti izkristalizirali ravno kot institucionalizirana podpora vrnitvi govorniškega odra o strokovnih zadevah stroki. Tematike javnega zdravja, med katere sodijo tudi epidemiološke raziskave, pa se v družbeni realnosti pogosto umeščajo ravno na presek med družboslovno in naravoslovno znanostjo. Zato je nujno, da znanost promovira in zagotovi širši konsenz, recimo glede proticepilskega gibanja.
Staro temo razumsko-hladne znanosti sta pogrevala Luka in strokovni sodelavec Marko.
ZANIMIVE POVEZAVE:
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj