Novi zakon in težave s financiranjem

V današnji Zoffi se posvečamo novemu znanstvenoraziskovalnemu zakonu, ki je začel veljati na začetku letošnjega leta. Na Kemijskem inštitutu so v ponedeljek organizirali okroglo mizo, na kateri so razpravljali o spremembah, ki jih prinaša omenjeni zakon. Okrogle mize so se udeležili predstavniki raziskovalnih inštitutov, univerze, ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter agencije ARRS. Novi zakon ima med drugim cilj, da delež javnih sredstev za znanstvenoraziskovalno dejavnost doseže odstotek bruto domačega proizvoda s povečanjem državnega financiranja za najmanj 0,08 odstotne točke letno.

Novi minister in nekdanji rektor Univerze v Ljubljani, profesor doktor Igor Papič, je poudaril, da se ta zakon sprejema že vsaj pet let. Nujno je, da se do konca junija sprejmejo tudi podzakonski akti, sicer bo ogroženo normalno delovanje inštitutov. Ti morajo čim prej sprejeti soglasje o pravilniku stabilnega financiranja, da se bo ta lahko začel uveljavljati. 

Odgovor, zakaj pravilnik še vedno ni bil sprejet, je direktor ARRS, profesor doktor Mitja Lainščak, našel v zahtevnih in dolgotrajnih pravnih postopkih sprejemanja. Konkretne težave, ki jih povzroča zamujanje soglasja o pravilnikih, našteje rektor Univerze v Ljubljani, profesor doktor Gregor Majdič.

Izjava

Vsi prisotni so se strinjali, da je financiranje eden poglavitnih dejavnikov, ki omogoča odličnost v znanosti, saj vpliva tako na izboljšanje infrastrukture kot na pridobivanje primerno izobraženih kadrov, ki jih danes primanjkuje.

Nekonkurenčnost plač mladih raziskovalcev vodi v pomanjkanje kadrov v raziskovalnih skupinah, česar novi zakon verjetno ne bo rešil. Tina Lebar, podoktorska študentka na Harvard Medical School, je omenila tudi, da v tujini zasebniki bolj velikodušno financirajo projekte, kar spodbuja bolj konstruktivno delovno okolje. V Sloveniji namreč zaradi slabo razporejenega denarja še vedno vlada tekmovalnost med kolegi in kolegicami, kar vodi tudi k slabšemu delovnemu okolju.

Problemi v zvezi z nizkimi plačami mladih raziskovalcev se kažejo tudi drugod po svetu. Na Univerzi Illinois v Chicagu je konec maja 1500 diplomiranih asistentov in asistentk stavkalo za višjo plačo. Že od aprila 2021 so med sindikati in univerzo potekala pogajanja o novi pogodbi. Vendar je univerza ponudila zgolj minimalno povišico, ki ni dosegla niti višine trenutne inflacije, zato soglasja niso mogli doseči. Po šestih dneh stavkanja so bile zahteve študentov slišane, zagotovili so si šestnajstodstotno zvišanje plač in določili mejo višine študentskih prispevkov. To seveda ne bo rešilo celotne finančne krize študentov in študentk, vendar je majhna zmaga, ki v danih okoliščinah pomeni veliko.

Pozivov k povišanju plač je vse več tudi v Kanadi. Maja je na stotine raziskovalcev in znanstvenih društev premierju Justinu Trudeauju poslalo pismo, v katerem so prosili za sredstva za povišanje nagrad za podiplomske štipendije. Te so namreč enake že skoraj dvajset let, nekateri podiplomski študenti pa zaradi zvišanja življenjskih stroškov živijo na pragu revščine.

Na norveški agenciji, ki financira raziskovanje, so maja napovedali močno zmanjšanje financiranja raziskovalnih in višješolskih dejavnosti. Dvanajstega maja je ministrstvo za izobraževanje in raziskovanje odpustilo celoten odbor norveškega raziskovalnega sveta in ga nadomestilo z začasnim odborom. Takrat je namreč ministrstvo izvedelo, da je raziskovalni svet hudo zadolžen in da financira raziskave z denarjem, ki ga nima. Med ukrepi so dvajsetodstotno zmanjšanje nepovratnih sredstev v letošnjem letu, ukinitev glavnega programa financiranja temeljnih raziskav svèta prihodnje leto in preložitev projektov raziskovalne infrastrukture. Vlada bo sicer raziskovalnemu svetu letos vseeno namenila veliko sredstev, vendar bo del financiranja šel za poravnavo dolgov. Rektor univerze v Oslu, Svein Stølen, svari, da bo leto brez dodatnega financiranja temeljnih raziskav močno oškodovalo norveško znanost in pregnalo talente v tujino.

Zoffo je pripravila Dora.

Vir slike: Pixabay