Zelena rast zoffe
V začetku oktobra je v okviru projekta SPOZNAJ, ki bo do leta 2026 podpiral uvajanje načel odprte znanosti v Sloveniji, potekal javni dogodek, na katerem so sodelujoči začrtali smernice izvedbe odprte znanosti pri nas. Koordinatorica projekta, Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani, in 20 slovenskih javnih raziskovalnih organizacij bo v okviru štirimiljonskega projekta, ki ga financirata Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije ter Evropska unija, prilagodila svoje delovanje v skladu z načeli odprte znanosti. Okoliščine za pričetek projekta predstavi Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice.
Katere konkretne dejavnosti bodo izvedene?
Po izteku projekta bodo sredstva za nadaljnje delovanje skrbnikov podatkov in uvajanj načel odprte znanosti zagotovljena iz resolucije o znanstvenoraziskovalni in inovacijski strategiji 2020–2030.
Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh, ki je poleg ministra za visoko šolstvo, znanost in inovacije Igorja Papiča otvorila oktobrski dogodek, vidi pomembno vlogo odprte znanosti tudi pri razvoju umetne inteligence, saj ta za razvoj potrebuje čim več prostih podatkov. Citiramo: »Na ministrstvu si prizadevamo za brezplačno ponovno uporabo podatkov, s tem da seveda upoštevamo zaščito avtorskih pravic in ustrezno navajanje virov.« Kaj pa o odprti znanosti meni minister Papič?
Papičev pogled na previdnost uvajanj načel odprte znanosti komentira Pušnik.
Pri uveljavljanju načel odprte znanosti, ki zajema tudi prost dostop do člankov, predstavlja eno izmed težav znanstveno založništvo, predvsem tako imenovane plenilske revije. Objavo znanstvenega članka je sicer v vseh revijah treba plačati, z namenom večjega zaslužka pa plenilske revije težijo k objavi čim več člankov, ki pogosto niso recenzirani oziroma so ti standardi znižani. Kakšne rešitve na področju objavljanja člankov vidi Pušnik?
//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
V nedavno objavljeni študiji v reviji The Lancet ugotavljajo, da poskusi tako imenovane zelene gospodarske rasti ne bodo prinesli zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, ki je potrebno za doseganje podnebnih ciljev in načel pravičnosti iz Pariškega sporazuma. Enajst zahodnih držav, ki so ustrezale kriterijem zelene gospodarske rasti, bi glede na trenutno stopnjo gospodarske rasti in zmanjševanja emisij ogljikovega dioksida v povprečju potrebovalo 223 let, da bi zmanjšale svoje emisije za 95 odstotkov glede na leto 2022.
V zadnjem desetletju so nekatere države zmanjšale emisije CO2 in hkrati povečale svoj bruto domači proizvod, kar v političnem in medijskem prostoru pogosto označujemo kot zeleno rast. Strokovno se stanje, ko je okoljska spremenljivka stabilna ali se zmanjšuje, medtem ko gospodarski kazalci rastejo, označuje kot razklopljenje ali ločitev, angleško decoupling. Absolutna ločitev se torej v ekonomsko-okoljskem diskurzu nanaša na gospodarstvo, ki bi lahko raslo brez povečanega negativnega pritiska na okolje.
Že v preteklih študijah so pokazali, da je pomembno merilo za zeleno rast dovolj hitro doseganje okoljskih zavez in ne zgolj izboljševanje gospodarskih in okoljskih kazalcev. V študiji so prvič upoštevali tudi pravične deleže izpustov držav v kontekstu izpolnitve ekoloških zavez Pariškega sporazuma, ki predvideva višjo odgovornost nekaterih držav. Predpostavili so kriterij, po katerem so vsi zemljani upravičeni do istega obsega onesnaženja.
V raziskavi so 11 od 36 držav z visokimi dohodki na podlagi razmerja med rastjo BDP in zmanjšanja emisij CO2 med letoma 2013 in 2019 opredelili kot zeleno-rastoče. Za sedemletno obdobje med koncem svetovne finančne krize in začetkom epidemije covida-19 so se odločili zaradi razmeroma dobre gospodarske stabilnosti v tem obdobju. Izmed enajstih držav, ki so ustrezale pogojem zelene rasti, je bilo takih osem držav iz Evropske unije, med njimi Avstrija, Danska, Luksemburg, Nizozemska, Švedska, Belgija, Nemčija in Francija. Ostale tri so bile Združeno kraljestvo, Avstralija in Kanada.
Osredotočili so se na emisije CO2 na podlagi porabe in ne na podlagi proizvodnje, saj prispevki emisij na podlagi proizvodnje ne upoštevajo izpustov pri uvozu blaga in storitev ter selitev industrijske proizvodnje. Kot utemeljujeta raziskovalca, morajo v globaliziranem gospodarstvu državni prispevki k svetovnim emisijam odražati toplogredne izpuste, vključene v mednarodno trgovino.
Izračunali so, da nobena od naštetih držav ne bo dosegla dovolj hitrega zmanjšanja emisij, da omejimo temperaturno rast pod 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo. Da bi z zeleno gospodarsko rastjo, ki je bila opredeljena v študiji, lahko dosegli cilj Pariškega sporazuma, bi moralo nižanje emisij na računa višanja BDP potekati 13-krat hitreje, za doseganje manj ambicioznega scenarija dviga temperature za največ 1,7 stopinje Celzija pa 5-krat hitreje. Še najbližje temu je Združeno kraljestvo, ki bi od 11 držav cilj nižanja emisij za 95 odstotkov glede na leto 2022 doseglo najhitreje, in sicer v obdobju 73 let, najdlje pa bi za to potrebovala Belgija – kar 369 let.
Izračunane ocene raziskovalcev so – ob upoštevanju minimalne okoljske pravičnosti in gospodarskega modela »business-as-usual«, ki niti ne predvideva večje gospodarske rasti za razliko od zagovornikov zelene rasti – konzervativne. V študijo vključeni podatki o emisijah CO2 na podlagi porabe recimo ne vključujejo toplogrednih izpustov iz kmetijstva, gozdarstva ter letalskega in ladijskega prometa. Upoštevanje teh emisij bi pomenilo, da bi morale države z visokimi dohodki še hitreje zmanjšati svoje izpuste.
Rezultati študije nakazujejo, da je visoko znižanje izpustov CO2, ki bi bilo potrebno, da bi bila nadaljnja gospodarska rast v državah z visokimi dohodki združljiva z zavezami Pariškega sporazuma, empirično nedosegljivo tudi za najuspešnejše države. Narativ zelene rasti je tako glede na izsledke nove in že več nedavnih podobnih študij, kot pravita raziskovalca, oblika greenwashinga.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj