Globalunska linija v letu 2018

Godbe, ki se v večji ali manjši meri navezujejo na tradicionalne idiome in ki jih za potrebe tega članka imenujemo globalne godbe, so letos postregle z zavidljivim številom odličnih svežih izdaj, ščepcem novih odkritij in paleto izvrstnih kompilacij. Slednje so tako rekoč stalnica na tem področju, saj ves čas na plano prihajajo pozabljeni ali nekoč izgubljeni posnetki, ki tako z vnovično ali celo sploh prvo diskografsko objavo z novo lučjo osvetlijo določeno sceno. Med takimi izdajami izbiramo za to priložnost kompilacijo Dur Dur of Somalia - Volume 1 - Volume 2 & Previously Unreleased Tracks zasedbe Dur-Dur. Gre za somalski bend, ki je deloval v 80. letih prejšnjega stoletja in se je proslavil z veščim miksanjem tradicionalnih somalskih slogov z zahodnjaškimi plesnimi vzorci, izvlečenimi iz funka, reggaeja, soula, diska in podobnih poskočnih zvrsti.

Gremo zdaj k novitetam; za hip ostajamo v Afriki, a se hkrati selimo v Evropo, saj bend Vaudou Game, čeprav korenini v Togu, deluje v francoskem Lyonu, enem središč alternativne godbe. Glavni pevec zasedbe Peter Solo na njihovem tretjem izdelku z naslovom Otodi streže nalezljivo mešanico napevov in ritmov, prevzetih iz vudujevskih praks, in žgočega funka v slogu Jamesa Browna. Več kot očitna navezava oziroma odkrit poklon mojstru niti najmanj ne moti; celo nasprotno, značilnosti botra soula so tu potencirane, hkrati pa dobijo novo barvo in zagon.

Z dediščino vuduja se je poigrala tudi pevka Moonlight Benjamin, ki prav tako živi in deluje v Franciji, a njen vudu prihaja s Haitija, od koder se je leta 2002 preselila v Francijo. Če so Vaudou Game vudujevske prakse cepili na funk, se Moonlight opira na blues in ostri alter-rock. Album Siltane je poln sočnega voodoo bluesa – ritmično izjemno zapletene, kitarsko naostrene ter vokalno izjemno suvereno in mamljivo odpete muzike, o kakršni sanjajo marsikateri odcveteli heroji ameriške alter scene.

Podobno, kot je vudu znova oživel v Franciji, tudi druge tradicionalne zvrsti potujejo po svetu. Zato ne čudi, da smo eno intrigantnejših različic kolumbijske cumbie zasledili v Veliki Britaniji. Zanjo je poskrbela zasedba Malphino, katere člani prihajajo iz Kolumbije, Malezije, Francije, s Filipinov, Japonske in kajpak iz Velike Britanije. Poleg sanjaške, zatripane cumbie je na albumu Visit Malphino zaslediti še vplive elektronskih slogov ter idiome iz drugih latinskoameriških držav in tudi vzhodne Azije.

Z albumoma sta se oglasili še dve zanimivi zasedbi, ki pretkano združujeta latinskoameriško preteklost in sedanjost. Perujska zasedba Novalima na albumu Ch'usay (Wonderwheel Recordings) združuje starodavno glasbo Andov in Amazonije s sodobnimi produkcijskimi prijemi.  Argentinski DJ ter producent in skladatelj Pedro Canale, ki si je nadel umetniško ime Chancha Via Circuito, pa na albumu Bienaventuranza umetelno povezuje elektronsko glasbo, (digitalno) cumbio, druge afriške in latinskoameriške vplive, kakor tudi minimal dub, IDM in še kaj.

Podobnega postopka se je na drugem koncu sveta, v Tuniziji, lotil Sofyann Ben Youssef, nekoč basist zasedbe Bargou 08, katere nastop je bil že napovedan na Drugi godbi, a je bend - preden bi se koncert lahko zgodil - žal razpadel. Youssef je nato ustanovil bend AMMAR 808, ki na albumu Maghreb United združuje zvoke preteklosti in produkcijske prijeme sedanjosti, le da je Ben Youssef ušesa našpičil ne le proti domovini, temveč tudi v širše področje Magreba. Tako v bendu pojejo kar trije pevci, vsak iz druge države, Tunizije, Alžirije in Maroka, zato album prinaša zvočne vplive vseh naštetih držav, podprte tako s tradicionalnimi glasbili kot tudi zapeljivimi elektronskimi ritmi, ki poudarjajo psihedeličnost izvirnega gradiva.

V psihedelijo je izdatno namočena tudi muzika z novega albuma zasedbe Dirtmusic z naslovom Bu Bir Ruya. Album je nastal v Istanbulu, kjer sta Chris Eckman in Hugo Race muzicirala z Muratom Ertelom iz benda Baba Zula. Album Bu Bir Ruya zaznamuje dobro pregnetena in izvrstno posneta mešanica rocka, orientalskih melodij ter ritmov in psihedeličnih učinkov, ki še bolj kot na albumu zadane v živo, v kar smo se prepričali na otvoritvenem drugogodbaškem koncertu v Piranu.

Ostajamo še za hip v Evropi, v kraju, iz katerega informacije o kulturnem dogajanju prihajajo bolj počasi. Z otoka Ciper prihaja zasedba Monsieur Doumani, ki deluje od leta 2011. Na svojem tretjem albumu Angathin bend postreže z večinoma avtorskimi komadi, ki se močno naslanjajo na ciprsko tradicionalno godbo, obenem pa je v njih slišati odmeve drugih zvrsti, od rocka, bluesa in hiphopa do punka in balkanske melodike.

Z novima albumoma sta se skoraj istočasno oglasila dva sinova legendarnega Fele Kutija, Seun in Femi. Femi z albumom One People One World, Seun pa z Black Times, ki ga podpisuje s svojo stalno, od očeta podedovano zasedbo Egypt 80. Oba albuma sta odlična, z nalezljivimi rifi, uigranim muziciranjem in ostrimi političnimi sporočili. Seunov album je produciral razvpiti Robert Glasper, v eni od skladb pa gostuje tudi Carlos Santana. Zato je njegov album zvočno nekoliko bolj uglajen, medtem ko se Femi predstavi s krajšimi komadi, brez daljših inštrumentalnih uvodov in izletov, so pa njegovi komadi zato veliko bolj plesni.

Na domači grudi ni bilo veliko zanimivih premikov, je pa nov album objavil bend Katalena, ki nikoli ne zgreši svojega cilja oziroma konceptualno zaokrožene zgodbe in godbe, ki sta postali zasedbina značilnost. Na sedmem albumu Človek ni zver so Katalenovci v precep vzeli pesmi o vojni, tako ljudske in avtorske kot tudi tiste iz zapuščine pesnika Iva Brnčića. Izid je nadvse sugestivno odigrana in aranžmajsko premišljeno dodelana vizija temačne plati človeka, ki kljub grozljivim poetskim slikam vedno znova vabi k poslušanju.

Za konec bend, ki je vzburil zanimanje ne le pri ljubiteljih tradicionalnih godb, temveč tudi pri zasledovalcih eksperimentalne in nasploh nove muzike. Južnokorejska glasbenica Park Jiha je s svojo zasedbo na albumu Communion ponudila osupljivo širjenje tradicije, ki jo je poznavalsko povezala tako z minimalizmom kot svobodnjaškim jazzom. Toliko bolj razočarani smo bili zato nad njenim medlim koncertom, a to dejstvo ne zmanjša očarljivosti albuma, prej nasprotno.