Hiphop v letu 2018

Kaj vse lahko ponudi hiphop v letu 2018? Da bi odgovorili na tako splošno vprašanje, se po takojšen reality check in feedback obrnimo k Billboardovi lestvici, ultimativnemu pokazatelju tega, kaj je v danem momentu najvplivnejša in najbolj izpostavljena glasbena vsebina. Zanimajo nas pozicije, ki jih hiphop letos še očitneje kot leto poprej zavzema znotraj mainstreama in popkulture.

Odgovorimo si malce obširneje – v številkah. Po podatkih IFPI – mednarodnega združenja proizvajalcev fonogramov – so servisi s pretočno glasbo z 38-odstotnim deležem že leta 2017 postali najširše uporabljan medij za poslušanje glasbe. Rast je bila 45-odstotna in letos se gotovo ni streamalo manj kot leto pred tem. Pogled na v uvodu omenjeni Billboard ter letna poročila streaming servisov razkrivajo zaključek, da popkultura bolj kot kadarkoli prej diši po the culture. Večino prisotnih na popovskih lestvicah predstavljajo izvajalci, ki se napajajo iz hiphopa ali se z njim ter njegovimi sporočili in odvodi identificirajo. Hiphop je torej videti res velik, predstavlja večino Billboarda, komerciale. Ampak to še ni vse! Takole ob robu pripomnimo – Bandcampova plošča leta je rap plošča. Celo pri The Wire smo v top 5!

In s ploščo Veteran, ki jo je januarja na igrišče vrgel JPEGMAFIA, bomo tudi začeli današnji pregled vrhuncev raperskega leta in prostor najprej ponudili svobodnejšim projektom, kot so Some Rap Songs Earla Sweatshirta, pa plate Denmarka Vesseya, Billyja Woodsa​ in Mila v kombinaciji z beatmakerjem Elucidom.

Znova je, kot je to v tem desetletju močno v navadi, na plan privrelo nekaj plat z občutnimi jazzovskimi vplivi. Tu so gotovo najbolj navdušili chicaška raperka Noname z debitantsko ploščo Room 25 ter superzavedna Mick Jenkins in Black Milk, v prvi polovici leta pa Saba. Pojavil se je tudi rap na v živo odigrane jazzovske inštrumentale v obliki novozelandskega kolektiva Avantdale Bowling Club, pa tudi poduhovljena, a precej neraperska vrnitev Georgie Anne Muldrow, katere medlo sprejeti povratniški album je izšel pri založbi Brainfeeder.

Mlačna sta bila tudi povratka Ghostface Killaha in Flatbush Zombiejev, prav nič medel pa ni bil visoko osredotočeni povratek Black Thoughta, ki je s svojima tokovoma misli po dobrih 20 letih kariere debitiral tudi kot solist. Veliki illadephijski emsi se je v kratkometražni obliki vrnil s podlagami 9th Wonderja. Skupaj z zasedbo Czarface se je vrnil tudi MF Doom, a se prav tako kot ob povratniški plati Cypress Hill zdi, da manj inventivna stara šola počasi, a zanesljivo drsi v fazo zadnjih izdihljajev.

Letos smo torej obeležili tudi nekaj rahlo kislih, tudi spregledanih povratkov in zdi se, da v zadnjih izdihljajih stara šola svoje pregovorne prestole prepušča nekoliko mlajšim izvajalcem, ki pa so kljub temu še vedno starošolski. Na primer Rocu Marcianu, ki je pokazal, da je verjetno edini, ki lahko na leto šopa dva vrhunska albuma in pol, a morda v tem tudi že dosega mejo zasičenosti, ter Kaju, ki je s cinematičnim albumom – v sodelovanju s producentom Animossom kot Hermit And The Recluse – zaplodil še eno resnično holistično umetniško delo.

Kanye West in ekipa GOOD Music sta letos na trg vstopila z zanimivim konceptom albuma s sedmimi komadi in petimi albumi. Našteli bomo vidnejše, torej Westov Ye, njegovo sodelovanje s Kidom Cudijem kot Kids See Ghosts, najvišje izmed vseh pa verjetno kotira Pusha T-jeva Daytona. Kanye West je v tej seriji poskrbel tudi za produkcije na eni izmed takislih vrnitev – hiphop publika se je namreč kljub praktično božanskemu statusu precej mlačno odzvala na Nasov povratniški album Nasir.

Na tuji sceni nam torej ostanejo še omembe do tega trenutka neimenovanih vrhuncev. Death Grips bi lahko omenili že ob uvodnih omembah eksperimentalije, a Gripsi so nekaj posebnega. Posebna je tudi plata s ciničnim naslovom Everything’s Fine, s katero sta Jean Grae in Quelle Chris v kontekstu našega izkrivljenega zeitgeista požela malce nepričakovano vsesplošno odobravanje. Ob koncu leta sklepamo, da je bil nekoliko spregledan Dabrye, hude plate sta ponudila tudi J.I.D in Denzel Curry.

Iz brloga kolektiva TDE na vodilni poziciji neodvisnega rap založništva so letos v svet plasirali zgolj tretji album Jaya Rocka, dičijo pa se seveda tudi s svojim paradnim konjem – Kendrickom Lamarjem – in izjemno prodajo njegovega albuma, ki je bil posnet za spremljavo nadvse uspešnega celovečernega filma Black Panther. Komercialno uspešen je bil še en kalifornijski izvajalec Anderson Paak, pa tudi Childish Gambino, ki letos sploh ni izdal albuma, svoj lonček je ob koncu leta dodal še Vince Staples s ploščo "FM!".

Ostane nam torej le še povratek na domačo grudo, kjer je letošnja hiphopovska bera glede na pogled čez meje in v tujino precej borna. Seveda ne moremo mimo trojca Matter, ki je s tretjim albumom dokazal, da je vedno bolj out there. Izvirne in ritmično dosledne rimane besede ni bilo zares veliko, se pa lahko tolažimo z visoko kvaliteto tiste, ki je bila – Mito je še utrdil svojo vladavino, kar zadeva slovensko rimoklepaštvo, sodelovanje z mladim someščanom YNGFireflyjem je nadgradil v nov projekt OYGN in samozaloženo ploščo Skurjen spomin, ki sega tudi v tako imenovani leftfield in – zelo pohvalno – zavzame tudi nekaj družbenokritičnih stališč. Prav tako močno se opredeljuje Mirko s svojo plato Afera Majde Holc, ki pa ji zmanjka nekaj gasa. Ob koncu leta je začel migati tudi krški starošolsko navdahnjeni dvojec SPIZDI, ravno včeraj pa je v ceh svoje puščice usmeril Doša.

Glede inštrumentalije je gotovo treba omeniti Blaža z albumom Steven: svoje pripovedovalske sposobnosti je Blaž vkomponiral v izjemno razgiban, visoko nasičen album, ki ga krasi avtorjev edinstveni pečat. Brcala je še ena mariborska legenda – Splinta je poleti pri rx:tx izdal sedempalčni vinil, spejs so izdali drugi beat-tape, Shao pa je leto začel z albumom, nadaljeval pa ga je tudi s produkcijo za nekatere hrvaške rap kolektive.

Pa se za konec obrnimo še v regijo, v kateri znova prednjači ravno hrvaški hiphop. Ta je poleg nadaljevanja trap revolucije v obliki High5 ter KUKUS Klana prinesla tudi dva albuma, ki dosegata tisto raven, h kateri bi moral stremeti vsak, ne le v obeh primerih izkušen raper. Govorimo o Kandžiji, ki je s plato Beton poskrbel za novo odkrivanje lastne muzike, govorimo pa tudi o nesporni klasiki Vojko avtorja Vojka Vrućine – nekdanjega člana Dječacev, ki je odkril, da najbolje prideš skozi kar sam s sabo. Zaključimo pa, še vedno regionalno, z mislijo o tem, kaj vse lahko hiphop danes ponudi. Recimo le, da je turbofolk mrtev – nasledil ga je turbo-trap.