Pan•American

Galerija ŠKUC, Ljubljana, 22. 11. 2018

Glasba / RŠ intervju

Lawrence English

Pogovor po zaključku delavnice Radikalno uho 02

Gregor Gatej

 / 14. 8. 2017

V tukajšnjem prostoru v zadnjih letih zadovoljivo pogosto v živo slišimo glasbene izvajalce iz žanrskega spektra tako imenovane ambientalne glasbe. Običajno se nam take priložnosti vsakoletno ponudijo v okviru festivala Sonica, ki je v zadnjih letih gostil kar nekaj avtoritet te zvrsti, na primer Lawrenca Englisha lani ali Williama Basinskega letos. Tudi Kino Šiška v lastni režiji vsaj nekajkrat letno postreže s kakim takšnim sladkišem. V spominu še vedno odmevajo nastopi Tima Heckerja, Sunn O))), KTL in drugih … Redko pa imamo v naših krajih možnost obiskati takšne koncerte v manjših, nekonvencionalnih prostorih, ki veliko lažje zagotovijo minimalno stopnjo intime, ki je pogosto potrebna, da bi tovrstni nastopi lahko udejanjili ves svoj potencial.

Prejšnji četrtek, 22. novembra, se je v galeriji ŠKUC ustavil kitarist Mark Nelson, bolj znan pod psevdonimom Pan•American. Mark je bil v zgodnjih devetdesetih član vplivne zasedbe Labradford, zasedbe s pomembno vlogo v definiranju in raziskovanju žanra, ki smo ga nekoč imenovali post-rock, še preden je to postala žaljivka in označevalec za predvidljive in dolgočasne bande. Labradford so bili tudi del prvega šopka bendov, s katerimi je svojo kultno pot začela chicaška založba Kranky, s katero so Labradford sodelovali praktično od samega začetka, njihova plošča Prazision je bila namreč sploh prva plošča v Krankyjevem katalogu.

Ko je na začetku dvatisočih zasedba Labradford počasi ugasnila, je Mark Nelson svoj kreativni pogon preusmeril v solo projekt Pan•American. Na začetku je svoje zvočno raziskovanje gradil na spajanju dubovskih bobnarskih podlag in zasanjanih ambientov, na ploščah, izdanih v novem tisočletju, pa so nato čedalje močneje v ospredje stopali že omenjeni – zasanjani ambienti. Dubovske odmevajoče ritmične matrice so zamenjale pustolovske IDM podlage in kasneje intimne mehke bobnarske metlice, ki so še najbolj izrazito prisotne na Markovi zadnji studijski plošči Cloud Room, Glass Room.

V podobno intimnem duhu se je odvil tudi četrtkov koncert. Podolgovati prostor galerije je prepolovilo platno, na katerem so se skozi celoten koncert predvajale video projekcije, tak poseg v prostor pa je zagotovil tudi pristno dnevnosobno izkušnjo čez palec tridesetim prisotnim, ki so se posedli po stolih in po tleh po prostoru. Nelson ja začel točno ob 21h in svoj set izvedel v ravno prav odmerjenem trajanju slabe ure. Svoj nastop je gradil predvsem na dronastih loopih, v katere je nasnemaval kitaro, vse skupaj pa manipuliral z obsežnim naborom efektov. Večji del koncerta so tako dominirale preplastene uglasbljene instrumentalne pokrajine, kakršnih smo vajeni z njegovih zadnjih studijskih plošč, občasno pa je pokazal zobe s preskoki s kitare za mešalno mizo, izza katere je izvedel nekaj bolj abrazivnih nojzerskih kompozicij.

V vseh pogledih je bilo pravo veselje opazovati glasbenika, ki je pokazal, da je živo izvajanje ambientalne glasbe lahko še kaj drugega kot nastop z laptopom in Abletonom, česar smo bili pri nas v zadnjih letih deležni prevečkrat. Glede na to, da je Nelson koncert izvedel z minimalnim kontaktom z občinstvom, je vizualna komponenta nastopa nosila pomembno vlogo. Vsaki kompoziciji je bil dodeljen nov posnetek določene arhitekturne lokacije nekje v brezimni ameriški pokrajini. Čeprav so bili posnetki večji del zajeti z mirujoče pozicije in so v svoji statičnosti delovali skoraj kot posnetki varnostnih kamer, so nenadni tresljaji v dinamiko vidne slike vnesli določen človeški faktor. Nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za samo glasbo. Nelson je bil sicer fizično prisoten, a se je v svojem molčečem izvajanju pogosto zlil z glasbo tako, da smo ob spremljanju projekcije občasno nanj že pozabili, ko je nenadoma zamenjal pozicijo in nas opozoril na svojo prisotnost.

Ne glede na minimalni fizični vložek na odru pa nastop nikakor ni izpadel dolgočasno. Čez celoten koncert smo imeli občutek, da si z nastopajočim delimo intimno izkušnjo, za kar nismo potrebovali avtorjevih besed ali nagovorov. Pan•American svoje glasbene polete oblikuje v zelo všečne formate, vožnje z njegovo letalsko družbo so večinoma prijetne in z mehkimi pristanki. Ne glede na to, da smo v začetkih njegove samostojne glasbene poti slišali več živčnejših momentov, ki so vnašali kontrast trenutnemu stanju, projektu Pan•American tudi v letu 2018 ne moremo očitati dolgočasnosti ali predvidljivosti.

Četrtkova glasbena izkušnja je ponudila eno izmed variant intimnejših glasbenih dogodkov, kakršnih bi si pri nas želeli več. Če smo pred koncertom dvomili zaradi skromnega oglaševanja koncerta, za katerega je vedelo le jedro tovrstni godbi naklonjene javnosti, smo bili po koncertu za to skoraj hvaležni, saj bi ob večjem številu publike najbrž trpela atmosfera v prostoru. Ne zgodi se vsak dan, da lahko užiješ koncert v odsotnosti spremljave hihitanja in sosedovega drsanja po ekrančku telefona.