Anderson .Paak: Oxnard

Aftermath Entertainment, 2018

Danes v Tolpi bumov predstavljamo tretji album vsestranskega kalifornijskega glasbenika Brandona Paaka Andersona, bolje poznanega po skrajšanem umetniškem imenu Anderson .Paak. Album Oxnard sledi umetnikovi tradiciji naslavljanja albumov z imeni različnih kalifornijskih obalnih mest, le da gre tokrat za Andersonov rojstni kraj. Oxnard je sicer Andersonov prvi album pod okriljem Dr. Dreja pri založbi Aftermath Entertainment.

Drejeva vpletenost na albumu je v funkciji izvršne produkcije, obenem pa ga slišimo tudi na verzu v skladbi Mansa Musa. Poleg doktorja na albumu sodelujejo še Kendrick Lamar, Pusha-T, Q-Tip in Snoop Dogg, če jih naštejemo zgolj nekaj. Glede na Drejev razvpit pristop k delu, se z novo ploščo zdi, da je Anderson v tem mentorskem odnosu nedvomno zrasel. Skladbe so zastavljene na drugačnem produkcijskem nivoju, kar morda lahko razumemo kot nekakšno tranzicijo od predhodne organske neo-soul inštrumentacije v smeri modernejše hip-hop produkcije. Vsa sodelovanja na albumu izpadejo zelo naravno, v nekaterih celo ustvarijo celotno vzdušje komada. Tak je denimo Anywhere, v katerem se Snoop nostalgično spominja časov gangsta rapa v Kaliforniji, a na način, ki poglobi g-funk vzdušje, s katerim je komad prežet in deluje že skoraj kot živ spomenik nekemu preteklemu času.

Oxnard torej označuje Andersonov prehod v naslednje obdobje glasbene kariere. Kot pove v nekem intervjuju, je album Venice, na katerem je govoril o revščini, slabi travi, poceni alkoholu in kavčsrfingu, nastal zgolj zavoljo samega ustvarjanja glasbe. Malibu se je osredotočil na bolj čustveno in osebno izpovedno plat. Oxnard pa je album, ki je nastajal med in po tem, ko je Anderson s svojo skupino The Free Nationals že obkrožil svet. In zdaj se zmagoslavno vrača domov.

Moment zmagoslavja je na albumu več kot očiten. Morda celo v takšni meri, da relativno zasenči vse ostale pozicije. Sprva bi pričakovali, da bo album zavzel globljo, družbeno kritično pozicijo, kot morda pritiče zapuščini soula, funka in hip-hopa, iz katere se zdi, da Anderson črpa svoj zvok. A temu ni tako, vsaj ne eksplicitno. Trenutek družbene kritike morda nastopi v komadu 6 Summers, v katerem Anderson Donaldu Trumpu ustvari fiktivno razuzdano hči, s čimer jasno kot trol cilja na značilno senzacionalistično uporabo družbenih omrežij. V komadu se v kolaž sestavi tudi premik vloge temnopoltih v zabavni industriji, vse do trenutka, ko si .Paak lahko kupi Bentleyja, ter poziv k regulaciji strelnega orožja. A vse tri teme so umeščeno relativno zgoščeno, s čimer se morda izgubita ostrina in namen takšnega besedila. Kot delovanje v nekakšnem zeitgeistu z referencami na Gila-Scotta Herona, Coltrana in Cobaina, ki pa vendar ne pove ničesar novega.

Kljub dejstvu, da so komad 6 Summers in njemu podobni na albumu prej izjeme kot stalnice, jih ni treba nujno razumeti kot slabe. V zgodbi, ki jo plete Anderson, se zdi album Oxnard kot podaljšek že poznanega sveta v neko novo obliko. Zdi se, da bi lahko služil tudi kot soundtrack za film, ki je umetnikovo življenje. Čeprav se v primerjavi s ploščo Malibu na Oxnardu Anderson večkrat znajde kot raper, je njegov značilen vokal še vedno prisoten v lepi meri. Prav tako je album prežet z njegovo zabavljaško, zapeljivo in predrzno prezenco. Kot šarmanten otrok, ki se je znašel v središču pozornosti. Zdaj lahko dobi vse, kar si je vedno želel. Slavo, ženske in možnost ustvarjati glasbo. Ko zaokrožimo, se zdi, da so ravno to teme, v katerih se na albumu počuti najbolj udobno, kar pričara nekakšen mehurček optimizma. Everyday is Christmas, kot pravi v komadu Mansa Musa. Vendar pa Anderson k temu vselej pristopa na način, ki se zdi iskren in popolnoma v skladu z njegovim preteklim ustvarjanjem.

Vloga glasbe je tu na prvem mestu, besedilo ji zgolj sledi. Kot pravi sam Anderson, gre v prvi vrsti za čaranje določenega pozitivnega občutka, za razdajanje optimizma. S tega vidika albumu ne moremo ničesar očitati in tudi v produkcijskem smislu je na visokem nivoju. Vendar pa gre v smislu tranzicije v višjo ligo tudi za vmesno pot ohranjanja izvirnega zvoka, obenem pa prilagoditve za širše poslušalstvo. A navkljub resnosti in razsežnostim takšnega projekta je Andersonu tu uspelo ujeti trenutke, ko še vedno opazimo tudi posvečanje glasbi zaradi glasbe same. Kot golo navdušenje nad življenjem in zmožnostjo ustvarjanja. To pripelje tudi do nekaterih norčavih trenutkov albuma, ob katerih bi se morda lahko ponovno vprašali o relevantnosti ali vrednosti določenega umetniškega pristopa. V zadnjem komadu Left To Right Anderson denimo rapa v jamajškem dialektu patois. V navezavi na kontekst celotnega albuma se to morda niti ne zdi tako izrabljeno, kot bi morda pričakovali, vsekakor pa predstavlja vsaj zanimivo umetniško odločitev, katere namen ni takoj jasen.

Celoten album bi lahko razumeli kot nekakšen značilen hollywoodski prikaz ameriških sanj. Deček s starši, ki so prestajali zaporno kazen, je odraščal v manjšem mestu v Kaliforniji. To se manifestira kot začetna lakota, hrepenenje po boljšem življenju in oblikovanje strategij za dosego cilja takšnega hrepenenja. S prvima dvema albuma je Anderson oblikoval niz dogodkov, ki so ga vodili okoli sveta, na koncu pa pristane zopet doma, a tokrat kot kralj. Oxnard je ves blišč in razuzdanost, ki sledi trdemu delu, da bi dosegel sanje, obenem pa utemeljuje pripoved. Čeprav še slišimo odmeve prejšnjega življenja, ti morda zvenijo nekako votlo. Po drugi strani se močna plat albuma morda skriva ravno v njegovi naivni radosti in Andersonovi karizmi, s katero avtor prepriča, da je edina možna pot navzgor in da navkljub družbeni tektoniki vsak lahko najde nekaj, v čemer uživa. Kot z moderno nostalgičnim zvokom celotnega albuma tudi s svojo persono .Paak izžareva nekaj, kar ga brez dvoma močno veže na linijo dediščine, iz katere izhaja. Nekaj, kar ga morda ravno zaradi njegove razigranosti in predrznosti predstavlja kot absolutno resnega ustvarjalca.