Daniel Bachman: The Morning Star

Three Lobed Recordings, 2018

V zadnjem času se zdijo odvodi folkovske glasbe ponovno popularni, vsaj če bi sodili glede na spored oddaj glasbene redakcije Radia Študent v preteklem tednu ali dveh. Pa saj ljudska glasba pomeni prav to. A vprašanje, ki mu ne moremo ubežati, je, kako je lahko glasba mrtvih, katere segmente prenašajo naprej čeprav pogosto precej umirjeni, vendarle nadvse živi ljudje – relevantna?

Daniela Bachmana smo imeli na frekvenci Radia Študent možnost podrobneje spoznati že pred slabima dvema letoma v oddaji Samotni potnik, ki se sprehaja po manj uhojenih poteh odvodov folka, bluegrassa, countryja in podobnih. Takratna priložnost, že drugi samonaslovljeni album Daniela Bachmana, je avtorja predstavila v luči njegovega dotedanjega, precej tradicionalno usmerjenega opusa. Za vpogled v njegovo preteklo delo in znanje torej močno priporočamo, da prisluhnite omenjeni oddaji, nocoj pa se bomo ukvarjali z Bachmanovo novo izdajo, The Morning Star.

Glasba / Samotni potnik

Daniel Bachman

Brightleaf Blues

Jure Bajt

 / 7. 12. 2016

Kar debelo leto po tem, ko je bila predvidena izdaja dolgometražcaThe Morning Star, o kateri je bilo že takrat govora kot o dvojni plošči, je 27. julija letos pri založbi Three Lobed Recordings ta izšla v obliki dvojne vinilke v nakladi tisoč izvodov. Plošča The Morning Star, tretja po vrsti pri isti založbi, je 28-letnika iz prefinjenega mojstra obrti preoblikovala v premišljenega umetnika, sposobnega širokega pogleda na svet glasbe. Skladatelj in inštrumentalist, ki na leto opravi tudi do 200 koncertov, ki je izdal že deset albumov, prav vse na vinilkah, štiri EP-je in kar nekaj plošč v sodelovanju z drugimi glasbeniki, je nekje v zadnjih dveh letih uspel ustvariti 74 minut dolg glasbeni izdelek, ki ga predstavi v povsem prerojeni, odraslejši podobi.

Otvoritvena skoraj devetnajstminutna meditativna kompozicija za povednost ne potrebuje niti opore naslova, ki se sicer glasi Invocation, kar pomeni poziv in se navadno nanaša na klic bitjem onkraj nam otipljive stvarnosti. Zvonovi, ki se prelevijo v srhljivo manipulirane terenske posnetke in nato odrešenje iščejo s pomočjo dromljajočega harmonija in shruti boxa, nam precej jasno posredujejo namenjeno zgodbo. Ko razmišljamo o folkovski glasbi ameriške tradicije, si seveda predstavljamo veliko bolj energične linije, pogosto obogatene z besedno pripovedjo, a Bachmanu bi bilo milo rečeno nespametno zanikati lastne korenine, lastno ustvarjalno preteklost, le zaradi odsotnosti omenjenih značilnosti. In navsezadnje je že izbira inštrumentov, kot so gosli in dvanajststrunska kitara, tisto nekaj, kar tudi nepozornemu poslušalcu omogoči hitro navezavo na folk. Folk pa ni nekaj, kar bi lahko asociirali naprimer zgolj z ameriškim podeželjem, folk so ljudje, so tisto ljudsko, na kar smo namigovali v začetku današnje Tolpe bumov, so izročilo vseh davno preminulih glasov, ki z uporabo specifičnih glasbil odzvanjajo še danes in jih Daniel Bachman v svoji uvodni kompoziciji uspešno prikliče v prisotnost.

Če spet poskusimo skleniti krog, se ne smemo izogniti definiranju relevantnosti Bachmanovega početja v letu 2018. Daniel živi v prenasičenem svetu, svetu, ki mu v skladbi Sycamore City iz terenskih posnetkov ubeži v minimalno in skrajno počasno repetitivnost, svetu, v katerem komercialna popularna glasba krade iz vseh krajev, Bachman pa ponižno vrača. Konec koncev mladi glasbenik živi v Trumpovi Ameriki. To je dejstvo, ki mu kljub neeksplicitni političnosti albuma ne more ubežati. In tako Daniel Bachman robinhudovsko jemlje, precej jasno na primer v drugi polovici skladbe Car, v kateri po uvodnem ambientalnem delu sledi posnetek nekega verskega radijskega programa, in potem daje, na primer v sledečih dveh kompozicijah Song For The Setting Sun III in IV. Z omenjenima skladbama se ne vrne zgolj h koreninam mix&match ljudskega, napajanega z vidnimi vplivi nezahodnih popularnih muzik, ampak tudi sam k sebi - kompoziciji istega naslova, oštevilčeni z I in II, lahko najdemo na njegovem albumu River iz leta 2015. A zahajajočemu soncu ne igra več s takšno neobremenjenostjo, kot je to počel pred tremi leti, lahkotnost je nadomestila preganjajoča, s šumi prežeta tesnoba, slišimo lahko še imitacijo sove uharice, ki vraževerno prinaša smrt.

Tako Daniel Bachman plete pripoved proti jutranji zvezdi. Skladba Scrumpy se brez šiva prelije v zaključno, morda vendarle bolj optimistično kompozicijo New Moon. The Morning Star ponudi svežo interpretacijo ljudskega, zgradi most med mrtvimi in živimi, med lastno preteklostjo in sedanjostjo ter nas pusti osuple in prepričane. Prepričane, da rast ni samo potrebna, ampak tudi mogoča.