Guerilla Toss: Twisted Crystal

DFA, 2018

V dobrem letu in pol se tokrat že tretjič vračamo k enemu ekstravagantnejših indie kvintetov z druge strani Atlantika. Njihov svojstveni, na prepoznavnih sintovskih zvokih osnovani glasbeni izraz bi lahko opisali kot z LSD-jem navdahnjen post-punk mišmaš art oziroma krautrocka, no wavea in synth popa. Po dolgometražcu GT Ultra in EP-ju remiksov izpod prstov atenskega producenta Jay Glass Dubsa nam Guerilla Toss tokrat strežejo s še enim navdihujoče bizarnim pop albumom. Gre za bend, ki svoj specifičen, aranžmajsko domišljen in pikolovsko zasnovan zvok pili že skoraj desetletje. Eklektičen nabor vplivov, kot so The Slits, ESG, Gang of Four in Devo, bend na albumu Twisted Crystal uspešno kristalizira v kratko, a sladko, nadrealistično in psihedelično, zvočno igrivo ter tekstovno zabavno poslušalsko izkušnjo.

Glasba / Tolpa bumov

Guerilla Toss: GT Ultra

Leteči sinti, energični bobni, efektiran vokal in kup referenc na vplivne synth-punk bende

Urška Preis

 / 3. 8. 2017

Guerilla Toss lahko mirno uvrstimo v duhovni milje artistično in raziskovalno naravnanega britanskega post-punka zgodnjih 80. let, ko so se na angleških umetniških kolidžih v zasedbe združevali mladi izobraženi ustvarjalci z željo po razširitvi besedilnih, zvočnih in ideoloških razsežnosti punka. Podobne tendence lahko prepoznamo v delovanju gverilcev. Zajebantski naravi njihove muzike navkljub gre tu nedvomno za eno bolj dodelanih in konceptualno zaokroženih artističnih vizij na področju aktualnih neodvisnih kitarskih muzik, skratka za polnokrvni art rock. Če stopimo zdaj v polje metafor: že doslej močno prezentne asociacije na LSD-jevsko raztapljanje jaza in zvoka so tokrat samo še bolj vseprisotne. K temu resnično pripomore vsak član zasedbe, najsi gre za domišljeno ritmično tkivo ritem mašin, samplov in zvokov bobnarske baterije izpod rok Petra Negroponteja, v različne neevropske uglasitve naštelane goste in nihajoče kitarske teksture Ariana Shafieeja ali ludistični pristop vokalistke Kassie Carlson. Guerilla Toss z albumom Twisted Crystal ponudijo odgovor na vprašanje, kako lahko zveni pop album kot metafora za DMT trip, pri katerem se ti v 15 minutah zgodi večnost.

Ob opisovanju njihovega zvoka je ključnega pomena to, kako se zasedba nasloni na sodobne tehnologije ter spajanje analognega in digitalnega. Čeprav pijano zveneči gruvi v izmenjujočih se taktovskih načinih in preskakujočih tempih, ki posedujejo diskoidno razsežnost, niso novost, pa Guerilla Toss izstopajo s svojo rafinirano, futuristično zvenečo, v slogu izvajalcev založbe PC music spolirano zvočno podobo, ki takšna lahko obstaja samo v 21. stoletju. Twisted Crystal tako kljub karakterju muzike za fešto ponuja tudi nadvse muzikalno avdiofilsko izkušnjo ob poslušanju s slušalkami. V svoji nabuhli, hiperproducirani in rahlo karikirani estetiki nas morda spomni na nekatere sodobnike, kot so denimo Kero Kero Bonito ali morda Crying. A od teh zasedb jih razlikuje dodatni poudarek na eklekticizmu posamičnih skladb. Kljub relativni kratkosti nas devet izbranih del z nove plošče vsakič pelje skozi različne odtenke psihedeličnih atmosfer. Izmenjujejo se stopnje energičnosti, znotraj komadov se dogajajo nepričakovani obrati, pesmi se končajo, še preden so se dobro začele ... Element nepričakovanega, kljub nedvomnemu poseganju po elementih tradicionalnega pop pesmopisja in poudarku na zapomnljivih hookih, denimo v komadih Jesus Rabbit ali Come Up With Me, tako vsekakor igra prominentno vlogo.

Vokalna interpretacija Carlson, ki niha med manijo in otroško ekstazo, je eno glavnih osišč glasbe Guerilla Toss. Album je posejan s pol pétimi, pol deklamiranimi teksti v slogu legendarne Laurie Anderson ali Lizzy Mercier Descloux. Njena kratka in udarna besedila se skozi slikovite podobe in metafore, ki vselej premorejo nek humorističen podton, tokrat lotevajo tem vesolja, smrti, religije in narave. A vendar tu ne gre za esejistično filozofsko razmišljanje, temveč za asociativno in nekoliko noro nizanje podob v slogu filma Yellow Submarine ali risanke Alica v čudežni deželi.

»If I could take just one thing, I'd take the television screen
Behind the glass is something that I’ve always used in the past
And the frame, I can use for a picture to make it look less mundane
And the chord, to afford a seat next to our lord«

S Twisted Crystal se Guerilla Toss nedvomno odmikajo še nekoliko dlje od nepredvidljive kaotičnosti in proti bolj urejeni in zamejeni zvočni podobi, ki si kljub mnogoterosti vplivov in posledični notranji kompleksnosti s svojim domišljenim pop pesmopisjem upa ciljati na širše poslušalstvo. Nazadnje pa je vendarle treba izraziti upanje, da gre tu še vedno le za preddogodek na poti do njihovega magnum opusa.