JLIN: AUTOBIOGRAPHY

Planet Mu, 2018

Glasba / Tolpa bumov

Jlin: Black Origami

Plata leta!

KaktusKaktus

 / 6. 6. 2017

Ameriška producentka Jlin je s svojo drugo ploščo Black Origami zmagala v glasovanju za lansko naj tujo Tolpo bumov. Na prvi pogled se zato morda zdi nekoliko čudno, da smo recenzijo njene nove plošče Autobiography, ki je bila sicer objavljena že konec septembra, umestili šele povsem na rep iztekajočega se leta. Postane pa vzrok za to bolj jasen že, če pogledamo podnaslov plošče, ki se glasi Music From Wayne McGregor's Autobiography. Ja, ne gre za uradno tretjo ploščo Jlin, temveč za glasbo, ki jo je ustvarila za plesno predstavo inovativnega britanskega koreografa Wayna McGregorja, v svetu popularne glasbe najbolj znanega po sodelovanjih z Radiohead, Palomo Faith in The Chemical Brothers. Bi si plošča Autobiography zaslužila podobno odmevnost kot lanska Black Origami, ki je pristala pri oziroma na vrhovih številnih lestvic najboljših albumov? Po objektivnih kriterijih verjetno ja. Jlin se je zato, ker ne gre za njen uradni tretji album, ni lotila nič manj zavzeto kot predhodnih dolgometražcev. Plošča, zato ker na njej uporabi precej podobnih motivov in trikov kot na Black Origamiju, za njen izraz resda ni tako prelomna ali osupljiva že na prvi posluh. Da gre za novo glasbo Jlin, denimo postane jasno že ob drugem komadu. Toda hkrati ponudi tudi nove dimenzije znotraj lastnega glasbenega ustvarjanja, ki so tu, vsaj deloma pogojene s koreografijo oziroma celostno zasnovo McGregorjeve plesne predstave.

Zametki sodelovanja med producentko in koreografom segajo v konec leta 2016, ko naj bi se po naključju spoznala med bivanjem v enem od čikaških hotelov, projekt pa se je od takrat nadaljeval brez zapletov. Jlin je dobila izvrstno priložnost za to, da uresniči eno svojih največjih življenjskih ambicij in posname glasbo za vrhunsko plesno predstavo. Na drugi strani pa je McGregor, ki je v preteklosti že postavljal koreografije na glasbo avantgardnežev tipa Jon Hopkins, Steve Reich, Jamie xx, Max Richter in podobnih, dobil priložnost za sodelovanje z eno ta hip (upravičeno) najbolj cenjenih in razburljivih elektronskih producentk. Zdi se, da bi se njuno sodelovanje preprosto moralo zgoditi, tudi če ne bi prišlo do njunega naključnega srečanja. No, zato da vse skupaj ni trajalo predolgo, so na koncu poskrbeli organizatorji izvrstnega krakowskega festivala Unsound, v organizaciji katerega se je v zadnjih letih zgodila že vrsta podobnih zanimivih sodelovanj.

Za Jlin to ni bilo prvo sodelovanje s koreografi. Njeno delo s koreografinjo in plesalko Avril Stormy Unger, ki jo pogosto spremlja tudi ob živih nastopih, je izvrstno obeleženo že v njenih videospotih, ki so videti kot intimen dokument soočenja posameznih plesalcev z njeno glasbo. Ali je McGregor te videe videl že pred njunim prvim srečanjem, sicer ni znano, toda dvomov v to, da je kot vrhunski koreograf v njeni glasbi začutil izjemen potencial, ne bi smelo biti. Čeprav se Jlin v približno polovici skladb z nove plošče zateče k svojemu prepoznavnemu sprevračanju footwork obrazcev, ti bolj kot tekmovalce v čikaških uličnih in klubskih plesnih battlih nagovorijo praktike sodobnega interpretativnega plesa. Kompleksna ritmika njenih skladb je izrazito organska, telesna, mojstrsko uklesana, bolj po nareku afriških tribalističnih bobnov kot ukročena po mehanskih repeticijah čikaških ritem mašin. Prav s ploščo Autobiography to postane še toliko bolj očitno, tudi zato, ker v večini skladb ritme še intenzivneje razstavlja in jih natančno razvršča v bolj odprt prostor. Čeprav Jlin svojo ritmiko tokrat vsaj deloma predstavi v nekoliko drugačni podobi, pa največjo izrazano novost ponudi v skladbah, v katerih so ritmična vrtinčenja bodisi potisnjena pod površje bodisi povsem odsotna. V teh pozornost usmeri predvsem v sintezo zvoka, precizno vzorčenje in ustvarjanje dramatične, tudi cinematične atmosfere. Te ne ponudijo le izjemnega kotrasta intenzivnim ritmičnim skladbam, temveč dajo vedeti, da Jlin očitno zelo dobro pozna tudi tisto elitnejšo, akademsko avantgardo, ki pa se je spretno loti skozi lastno klubsko izkušnjo.

Ja, Autobiography je torej plošča, s katero Jlin po nareku plesnega impulza mojstrsko poveže različne glasbene svetove in še enkrat več upraviči status ene najrazburljivejših aktualnih elektronskih producentk.