Klara Lewis & Simon Fisher Turner: Care

Editions Mego, 2018

V tokratni Tolpi (b)umov se bomo posvetili skupni plošči dveh um(etnik)ov, ki ste ju na naših valovih največkrat slišali v nekdanji oddaji Muzikalíja. Klara Lewis je mlada švedska zvočna umetnica, ki se svojim rosnim petindvajsetim letom navkljub lahko pohvali že s tremi dolgometražnimi izdajami in dvema EP-jema. Vsi njeni albumi so izšli pri založbi Editions Mego, pomembni avstrijski založbi za eksperimentalno elektroniko, ki je sicer dom znanim imenom, kot so Fennesz, Jung An Tagen, Thomas Brinkmann, Tujiko Noriko, Oneohtrix Point Never, Atom TM in mnogim drugim. Editions Mego pa je v preteklosti nudila domovanje tudi drugemu umetniku, zaslužnemu za ploščo Care, Simonu Fisherju Turnerju.

Skoraj štirideset let razlike v starosti med Klaro in Simonom je dovolj, da med njima obstaja cel svet neizpodbitno različnih življenjskih izkušenj, nikakor pa ta svet ne more preprečiti njunega sodelovanja v obliki koherentnega glasbenega izdelka, ki torej kljub sopostavljanju različnih polov uspešno zadrži povedno nit. Ali album Care tematizira skrb ali nego? Ustavimo se za trenutek ob naslovih štirih kompozicij (in tu resnično govorimo o kompozicijah, ne o komadih), ki v štiriinštiridesetih minutah oblikujejo album. 8, Drone, Tank in Mend nas v prav takšnem vrstnem redu popeljejo skozi nestanovitno, tesnobno zvočno izkušnjo. Če se naslova Drone in Tank že intuitivno vežeta na koncepcijo vojne v času robotov in umetne inteligence in če nas Mend pozove k reevalvaciji ter ponovnemu oblikovanju tokrat pravičnejšega družbenega sistema, potem 8 v smislu pomena obvisi nekje v zraku. Ali pač?

Tako Klara Lewis kot Simon Fisher Turner sta v preteklih dveh letih izdala solistične ploščke pri Editions Mego, njun skupni izdelek Care pa izkazuje posebnosti vsakega posameznega avtorja, na primer Klarine fino zmiksane, dizajnersko stereo panane, estetsko minimizirane terenske posnetke ali Simonove pompozne zvočne eskapade jasnejših in v tem nemara bolj povednih terenskih posnetkov. Prav ta povednost se na plošči Care učinkovito meša s pripovednostjo, na zelo naraven in preprost način. Očitno je, da jima pripovedovanje gladko izteka izpod prstov, Klara se je namreč z zvokom v začetkih ukvarjala v kontekstu kratkih filmov, Simon pa se je po bendovski karieri z zasedbama the The in The Gadget v velikem delu svoje diskografije posvetil filmskim soundtrackom.

Že ob začetni kompoziciji 8 postane jasno, da bo Care v svoji večplastnosti zahteval pozorno, najbrž večkratno poslušanje. Na plošči se v bipolarni maniri abruptno izmenjujejo tišina in glasni deli, in medtem ko zvočno intenzivnejše segmente zaznamujejo predvsem sintetični, invazivni in agresivni zvoki, tišina tu nikakor ni le tišina, temveč pogosto v svoji organski nežnosti predvsem protipol histerični zasičenosti. Skladbo Drone, z osmimi minutami najkrajšo na albumu, otvori zlovešča melodija, izpod katere se kmalu prikotali industrijsko dromljanje, ki uspešno ustvari občutek neprestanega stopnjevanja. Ključni preobrat se zgodi na točki, ko v skladbo vstopi razštelano igranje na orglice, ki mu nato nekakšno airovsko podobo vcepijo še pridružene reverbirane orgle. Od tu naprej pa nas čaka le še poguba. Za trenutek nas iz brezna izvlečejo otroci, ki prepevajo nekaj, kar spominja na izštevanko. Nato v najbolj emocionalni, brezupni kompoziciji Tank otroško petje prekine strel, ki vse skupaj prestavi v nenavaden postapokaliptičen svet, v katerem puščavnosti navkljub duo najde prostor za posnetke plemenskega petja. V kontekstu, v katerem se album giblje do te točke, je vsak poskus pretirano priljudne melodije zgolj sol na rane vojne in ne more biti razumljen v popolnoma resnem smislu. Drugače pa nas poboža zaključna skladba Mend. Precej preprosta začetna melodija se tu razvije v veličastno mehke sinte, ki nam odprejo nežen izhod iz vse do tega trenutka slišane razburkanosti.

Osrednja ideja albuma je torej ideja o vojni. Zastavlja nam vprašanja o tem, kakšen vpliv imajo roboti in umetna inteligenca na vojno, s posnetki plemenskih napevov in petja otrok pa nas opozarja še na vpliv vojne tako na zgodovino, kot na našo skupno prihodnost. Care je torej hkrati misel o skrbi, zaskrbljenosti, ki je v tesnobni naraciji albuma vseprisotna, in misel o potrebi po negovanju vrednot, negovanju nečesa absolutno dobrega, tistega, kar že imamo in kar bi bilo popolnoma neodgovorno izgubiti.