Maoupa Mazzocchetti: Gag Flag

Editions Gravats, 2018

Maoupa Mazzocchetti, katerega album Gag Flag poslušamo danes, očitno nima aspiracij po DJ-ski slavi ali pedigreju producentskih superzvezdnikov. Kljub temu pa se je s svojim alter egom oziroma osrednjo persono albuma Snippet Boyem samovoljno postavil v vlogo pop ikone, kar je najmanj čudno, zagotovo pa vsaj kontradiktorno, če vemo, da so mu že v začetkih delovanja prilepili oznako entuziasta za hardware. Seveda popolnoma utemeljeno, njegove izdaje pri založbah Unknown Precept, Mannequin in Knekelhuis se ponašajo s hrustljavim housom in melodičnim EBM-om z res veliko distorzije in umazanije, kar lahko pritiče delu z analogno opremo. Čeprav je že takrat v svojo sicer resnobno produkcijo vcepljal zabavne deformacije brez nepotrebnega eklektičnega šopirjenja, je bil občutek ob poslušanju vseeno - been there, done that.

Inovativnost in edinstvenost nista značilnosti, ki bi bili nujno potrebni ali resnično indikativni za dobro glasbo. S sodbami o Gag Flagu je morda bolje operirati na podlagi avtorjeve šaljivosti in čudaštva. Snippet Boy je po Maoupinih besedah depresiven ravno zato, ker se ves čas smeji. Tak pišmeuhovski odnos do resnobnega sveta se odraža v vizualni in zvočni estetiki s plošče Gag Flag. Namesto standardnega arzenala ritem mašin in sintov se posluži vrnitve v svoje otroštvo in igranja na kitaro, bas, tablo ter ritem mašino. Ti vplivi v komade, kot sta Sultan 1997 in How to Hate You without H, naplavijo očiten orientalski prizvok, drugod pa bizarne apropriacije analognih inštrumentov za namen digitalnega semplanja.

Izstopajoča rdeča nit albuma je prisvajanje napak oziroma tisto motno polje, ko določen zvok v glavi prepoznamo, a v izvedbi izpade drugače, sprevrženo. Wonky dub linije v skladbi Looking For Cheese zvenijo kot mutiran pasji lajež, nenavadne so tudi skompresirane zahteve po jamu v Fonk Left The Ytown ... Mazzocchetti ponosno nosi častno značko zvočne groteske in komičnih idej. Njegove predhodnike lahko prej kot v kakšnih elektronskih sodobnikih iščemo v razkošju in brezkompromisnosti kake Grace Jones ali v prihodnost zazrti čudaškosti Kraftwerkov. Vsi poosebljajo idejo posebnežev, naoljenih z mažami glasbene industrije ali vključevanjem popularnega. Čeprav nič na teh imenih ne kriči, ne izstopa kot popularno. Morda so časi takšnih zvezd mimo, morda alternativa ustoličuje svoje lastne pop zvezde, do prehajanja pa ne pride že zaradi moralnih sodb v ozadjih.

V novoletnem voščilu je Mazzocchetti že napovedal hitro bližajočo se smrt Snippet Boya in dopisal, da tu ne gre za nostalgijo. Morda v tem svetu Snippet Boy na nivoju ideje niti ne more obstajati, tudi ne v nostalgični obliki. V zvočnem smislu pa tu ne gre za kakršnokoli nostalgijo po starem. Psihedelija, ki plapola visoko na zastavi humorja, v dovoljšnji meri nastavi ogledalo nekaterim trenutnim trendom, da plošča stoji tudi brez resnejšega konceptualnega osmišljanja. Eden izmed takšnih primerov je denimo izginjanje standardizirane forme pisanja pop komadov. Mazzocchetti nam v nasprotju s tem ponudi lahko sledljivo, jasno strukturo, izmenjujoče se kitice in refrene. Kaj hitro se lahko zgodi, da boste s kakšnim komadom začeli žvižgati ter s tem prispevali vlogi Snippet Boya in torej sami postali dodan zvočni element. Kakorkoli se boste odločili, Maoupa nam navsezadnje ponudi kapljice pop senzibilnosti poškropljene na izrojeno zvočno kuliso. S tem pa potencialno zadovolji tako tiste, ki pop razumejo v zelo širokem smislu, kot tudi tiste, ki jim določena koncepcija tega pojma ni prioriteta, a so kljub temu nagnjeni k pustolovskemu raziskovanju.