The Strange: Echo Chamber

Dancing Bear, 2018

V današnji tolpi bumov se bomo posvetili zadnji plošči zasedbe The Strange, albumu Echo Chamber. The Strange sestavljajo bivši člani skupine The Bambi Molesters in Chris Eckman. Dolgo smo to postavo srečevali kot vmesni vložek med koncerti The Bambi Molesters ali ob posebnih priložnostih, naposled pa smo po 14 letih le dočakali njihov drugi album z desetimi pesmimi. Bend, ki je zaigral na albumu, sestavljajo: Chris Eckman na vokalu, Dalibor Pavičić na kitari, Luka Benčić na klaviaturah, Matko Botić na drugi kitari, Ištvan Širola na basu, Jasmin Dječević na bobnih, Andrej Jakus na trobenti in Ozren Žnidarić na saksofonu.

Echo chamber je gotovo ena izmed svetlih izjem, izdanih v kitarskih žanrih v letu 2018, zato je na tem mestu smiselno omeniti tudi, da je zasedba zanj prejela hrvaško nagrado Music Puba za najboljši album leta. Z uvodno pesmijo Lonesome Rider zajahamo ploščo, ki nas vse do konca ne pusti hladnih. Zvok zasedbe The Strange je poln emocij, na prvi posluh celo Cohenovski, s pravo dozo rock ‘n’ rolla, ki razigra sicer blago melanholično doživetje plošče Echo Chamber. To dinamiko bi lahko opisali tudi kot popolno zmes tipičnega Eckmanovega zvoka z razigranimi The Bambi Molesters. Končni produkt je torej tokratni album.

Z gotovostjo lahko trdimo da je produkcija zvoka na plošči odlična, še posebej dobro so vsekakor dodelane kitare Daliborja Pavičića in Matka Botića. Prav tako nas tudi pisec besedil Chris Eckman tu ne pusti na cedilu. Z njim lahko namreč poslušalec preizprašuje življenje, ljubezen, točko življenja, v kateri je pristal bodisi kot posameznik bodisi v kateri smo pristali kot človeštvo. Zdaj se lahko vrnemo tako na začetek tega besedila kot tudi na začetek albuma. Kot že omenjeno, nas Lonesome Rider popelje na izkušnjo plate in nas hkrati tekstovno postavi na realna tla z verzi, kot so: »Hell no, This won’t be the ending, I’m sure, Hell yes, Still up for the fight.« Temu prikimamo in vstopimo v skupni svet Echo Chamberja.

Glasba / RŠ intervju

Chris Eckman, The Strange in druge avanture

Pred sobotnim FV festivalom

Terens Štader

 / 3. 12. 2014

Ljubitelji vinilnih plošč bodo razumeli naslednjo trditev recenzentke, da Killing Time, zadnja pesem na prvi strani plošče, doseže dramaturški vrhunec. Ljubezen je gonilna sila, ki nas lahko pripravi do tega, da presežemo meje mogočega. Jebiga, lahko se sliši sentimentalno, a Killing Time obrne svet na glavo, prebudi iskrico, ki je nekje že zamrla, spomni na vse lepe trenutke, ki jih pogosto pozabimo, in te pahne v vprašanje, kaj pa počnemo sedaj? Ubijamo čas? Na misel pride Lou Reed s svojim preizpraševanjem ljubezni v komadu Turning Time Around, v katerem se sprašuje in hkrati odgovarja na vprašanje, kako ljubezen ni nič drugega kot čas. Časa ni nikoli dovolj in nikoli se ga ne naveličaš. Tako torej Killing Time asociativno opozori na življenjsko zgodbo vsakega posameznika. Če se vrnemo k dramaturškemu vrhuncu oziroma obrazložitvi tega, pa naj povemo, da ob prve strani plošč s komadom Killing Time poslušalec le še hlasta za drugo stranjo, ki nas prav tako popolnoma prevzame, kresne in če hočete, zadane kot Amorjeva puščica.

O albumu Echo Chamber je težko pisati v smislu žanrskega izkustva, zdi se namreč, da The Strange presežejo žanrske oznake oziroma jih konec koncev niti ne potrebujejo. Prav tako nihče ne more očitati, da gre za glasbo za stare fotre ali sentimentalne bejbe. To je presežek, skala, osnovna bit, ki bo ostala zimzelena mojstrovina. Takšni albumi so brezčasni in redki.

Echo Chamber je definitivno zaželjen doprinos h glasbeni sceni na področju bivše Jugoslavije. S svojo nežnostjo in spretno zavitimi aranžmaji nas bodo The Strange na živo koncertno ekpedicijo odpeljali 20. februarja v Kinu Šiška.