Viagra Boys: Street Worms

Year0001, 2018

Če bi po prvem poslušanju albuma Street Worms ugibali, od kod prihaja zasedba Viagra Boys, bi jih brez pomisleka umestili nekam na jug ZDA. Ko pa bi se odgovor izkazal za napačnega, bi poskusili z Veliko Britanijo. Glasba z Otoka se navsezadnje vendarle ponaša z dolgo rockersko tradicijo, znotraj katere izstopa zapuščina punka. Punk je impotentnim dečkom aka Viagra Boysom očitno blizu, sicer si gotovo niti ne bi nadeli takšnega punkersko-nostalgičnega, grotesknega imena polnega ironije. Vendar bi s takšnim ugibanjem zopet zgrešili. Šestčlanska post-punk Viagra Boys zasedba prihaja iz Stockholma na Švedskem. Tam so se zbrali leta 2015 in so zadnja tri leta kljub v oči vpijočemu imenu delovali precej nevpadljivo. V teh treh letih so ustvarili dva EP-ja in si nabrali nekaj odrskih izkušenj. Nocoj obravnavani Street Worms pa je torej končno tudi njihov albumski prvenec.

Kar Viagra Boys naredi tako nešvedske, je žanrsko ozadje, iz katerega izhajajo. V njihovem pustolovskem post-punk izrazju je na ravni sunkovitih in odrezavih kitarskih linij opaziti sledi legend Gang Of Four, močna prisotnost razburkanega saksofona pa daje čutiti tudi pridih no wavea, značilnega za newyorško sceno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Večina albuma tako drvi ob intenzivni kakofoniji pihal in močnem, izrazitem basu. Končna manifestacija takšne dinamike se pripeti v zaključnem inštrumentalnem kosu amfetaminske anarhije. Kljub temu da zasedba zvočno silovitost pogosto cepi z mirnejšimi, introspektivnimi momenti, bi albumu na trenutke ob konstantni energičnosti lahko očitali premočne podobnosti med skladbami. A s tem bi plošči naredili krivico, saj bendove pesmi v polnosti zasijejo predvsem po plateh tematske predstavitve, humorja ter z liki, ki živijo v njih.

Vokalist Sebastian Murphy z vsakim komadom izriše novo karikirano podobo določenega obrobnega lika, ki s svojo neprilagojenostjo ironizira ustaljene družbene norme, vrednote in sisteme. Po glasu in tonu se Sebastian bliža prezenci, podobni Marku E. Smithu, a v primerjavi z legendo deluje bolj nonšalantno. To mu omogoči tudi ameriški naglas, ki ga pevec pogosto uporabi za komičen efekt - sicer pa je ta naglas posledica njegovih kalifornijskih korenin. Do ekstremnega teksaškega zavijanj Murphyja privede neke vrste skeč Best In Show, iz katerega sili stilska primerjava s satiričnimi prijemi Moja Nixona. Tu v vlogi sodnika na lepotnem tekmovanju za pse pevec svojo kritično ost uperi v banalnosti povzpetništva in čislanje družbenega pedigreja.

Humorno, a hkrati kritično linijo je zaznati tudi v singlu Sports. Sebastian tu v nominalni maniri našteva tipične moške simbole - košarko, bejzbol, cigarete in seveda gola dekleta. Toda klišejske ikone možatosti nato režejo freudovski besedni zdrsi o golih fantih, odtujenosti, vokalist pa tekom pesmi tone vse globlje v histerijo in z obupom kliče po športu - sodniku in utemeljitelju lastne identitete.

Osebnostna kriza oziroma kriza identitete je na plošči Street Worms vseprisotna tema. Nastopa seveda predvsem v nasprotju z družbenimi pričakovanji in dejanskim svetom posameznika. Tekom albuma tako spoznamo še spolno sprevrženega in prevarantskega moža, faliranega 22-letnega srednješolca ter številne izgubljence, ki tavajo v večnem tripu. Najbolj intrigantna je verjetno pesem Just Like You. V njej nastopi dihotomija človeka na razpotju med sanjskim svetom varnih floskul ter stvarnim svetom jeze in psihoze, povezuje pa ju le zaničevalno nasprotje. Kljub vsem nasprotjem osebnosti pa nam najbolj umirjen in eksistencialno izrazen komad Worms lepo pove, kako nas vse čaka isti razkroj.

Street Worms je torej zgodba številnih značajev, katere protagonisti so karikature ciničnih družbenih izobčencev, nemoralnih posameznikov, odvisnikov, psihopatov, perverznežev in nadutih bleferjev. S pretiranimi liki, delnimi reprezentacijami samih sebe, Viagra Boys postavljajo kontre trivialnostim in izpostavljajo absurd črvivega in trohnečega konca, ki je za vse enak. V svoji zgodbi niso morbidni ali pridigarsko didaktični. Sploh ne. So skrajno zabavni, bogati v svojem črnem humorju in ironiji. V celovitem glasbenem izrazu pa jih zaznamuje predvsem pasivno-agresivna energija. Bend premore tisto brezbrižnost, tako značilno za rockersko nastopaštvo, a v tem so prizemljeni in s takšno pozo ne skrivajo zevajoče praznine, kot to drži v številnih drugih primerih. So zasedba in posamezniki s specifičnimi težnjami in frustracijami, ki jih znajo kreativno uokviriti na lasten, inovativen, predvsem pa pristen način.