Animateka, petnajstič

Kot vsako leto je tudi letošnji začetek decembra območje med Miklošičevo in Metelkovo ulico zajela vročica animiranih filmov. Okraj smo raztegnili do Metelkove, ker je letos v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova dva tedna trajala tudi razstava VR 360° [vi-ar tri sto šestdeset], na kateri si je bilo s pomočjo posebnih head-setov [hêd sêtov] alias naglavne opreme mogoče ogledati nekaj animacij in odigrati nekaj interaktivnih iger. Tovrstno širjenje festivala kaže na razumevanje in poznavanje novih trendov v svetu filmskih festivalov in bi bilo lahko tudi direkten namig LIFFu, katerega direktor Simon Popek je letos v enem od intervjujev izjavil, da se festival ne more nikamor več širiti, ker je že dosegel svoje optimalno stanje.

Oči in ušesa so pri VR razstavi zaprta z očali in slušalkami, ki pred očmi ustvarijo resnično intimno izkušnjo. Načeloma se podoben efekt zgodi tudi v temini kinodvorane, če nimate te nesreče, da se zraven vas usede izjemno utrujen gospod, ki nekje sredi filma tudi naglas zasmrči. Vendar takšni primeri k sreči spet niso tako pogosti. Se pa pri obiskovanju kinodvoran pogosto opaža drug fenomen, ki je na festivalih prav tako očiten, če se obisk retrospektiv primerja z obiskom tekmovalnih programov ali, v primeru Animateke, jagodnih izborov.

Jagodni izbori slovijo po svoji izbranosti in kljub temu, da si obiskovalec zaradi obilice ponudbe pogosto nima časa vnaprej preveriti, kateri kratki filmi so v katerem od programov, jagodnim izborom ponavadi slepo zaupa. Podobno je s tekmovalnimi programi, kjer sedeže zapolnijo že sami avtorji, njihovi podporniki in vsi, ki so zainteresirani za aktualno sodobno produkcijo. Retrospektive pa na žalost ponavadi, četudi so del fokusa, ostanejo nekje vmes, pogosto zapisane na b-seznamu [be seznamu], z mislijo: “Te stare zadeve si pa itak lahko potegnem dol iz interneta”. Da si je moč vse filme starejšega datuma možno zloadati z interneta, je pogosta zmota ljubiteljskih obiskovalcev kinopredstav. Omenjeni argument je žal tudi eden od razlogov, zakaj je v Slovenski kinoteki skoraj vedno moč dobiti prazen sedež na projekciji iz rednega programa.

Mnogi filmi v zgodovini filmske produkcije niso bili nikoli digitalizirani, tako da niti ne bi mogli priti do spletnih tržnic. Poglejte na primer že moderne slovenske filme. Tisti, ki niso bili izdani na DVD-ju, so v mnogih primerih kar potonili v pozabo. Z izjemo tistih, ki gredo direktno na Slovenski filmski center in si tam rezervirajo lastno dvoranico. Takšnih primerov je malo morje, zaradi česar so filmski zakladi, ki jih lahko ponavadi vidimo v Kinoteki ali na filmskih festivalih v retrospektivnih programih, še toliko bolj dragoceni. Možnosti, da jih boste lahko ponovno videli kje drugje kot na kakšnem drugem festivalu, so ponavadi precej borne. Dodatno vrednost starim filmom, ki jih lahko gledamo v kinodvoranah, daje filmski trak, ki tudi neizurjenemu očesu prikaže očitno razliko v primerjavi z digitalnimi viri. Da o “incredible surround soundu” sploh ne govorimo.

Na letošnji Animateki so se retrospektivno oziroma v fokusu posvetili sosednji Madžarski. V sklopu tega smo si lahko ogledali tudi hipstersko-psihedelični celovečerni film Sin bele kobile Marcella Jankovicsa iz leta 1981. Hipsterski tudi zato, ker je s svojimi ornamentnimi mešanicami primarnih barv - torej rdeče, modre in rumene - na videz ravno prav okrancljan in ravno prav retro. Mešanica starodavnega skitskega, avarskega ter hunskega izročila in sodobne estetike rezultira v zanimivi borbi dobrega in zla z vsemi elementi pravljice, vključno s tremi brati in tremi ugrabljenimi sestrami, ki jim nazadnje uspe premagati tri večglave zmaje. Prav zmaji so bili ena od zanimivih rešitev filma, saj ne gre za stvore, podobne plazilcem s krili, ampak za pravokotnikaste gmote, ki oponašajo topove ali zračni napad. Pravljica pa bi pravljica ne bila, če ne bi tudi v omenjenih gmotah simbolizirane vojne premagali z dobrim srcem in - no - pomočjo čudežnega palčka starčka.

Vojni se je po svoje izogibal tudi izjemno zabaven film, stop-animacija iz filca z naslovom Ta veličastni kolač! Marca Jamesa Roelsa in Emme De Swaef. Film se ukvarja z ne več vojnim, ampak okupiranim stanjem odnosa med domačini in okupiranimi prebivalci belgijskega Konga 19. stoletja. Direktnost kritike obnašanja okupatorjev v belgijskem Kongu je bila še jasnejša, ko je avtorica po filmu prek Skypa potrdila, da se je teme lotila, ker je po njej znanih številkah v kongoškem genocidu za časa vladanja kralja Leopolda II. umrlo več ljudi kot v 2. svetovni vojni. V tem filmskem omnibusu se s tragično zgodovino srečamo na hudomušen in igriv način, ki je na trenutke tako neverjeten, da je vse skupaj še bolj zabavno.

V Tem veličastnem kolaču! se torej srečamo z na primer prvim pigmejcem, ki je dobil redno zaposlitev. Izkaže se, da je postal držalo za pepelnik, ki ga ima privezanega na glavo, v nekem okupatorskem višjeslojnem hotelu. Ta zgodba je edina s temnopoltim protagonistom, ostale se bolj osredotočajo na belce, predvsem podebiljene Belgijce na takšnem in drugačnem obisku. Srečamo se še na primer z egocentričnim raziskovalcem, ki po poti svoje ekspedicije “izgublja” sužnje kot za šalo in se nazadnje znajde sam v svoji prazni hiši. Pijan se odpravi za polžem v luknjo, kjer odkrije veliko kraško jamo. Tam se s polžem napijeta in zaljubita, dokler belec polža pomotoma ne ubije. Omenjeni filmski omnibus ima torej širok razpon in se ne brani inteligentno smešiti prav nobenega od nivojev kolonialne Afrike poznega 19. stoletja.

Zaradi navdiha pri resničnih dogodkih bi lahko animacijo kdo razumel kot zelo kruto, vendar je taka narava črnega humorja. Prav šaljivost pa hkrati obratno omogoča dotikanje tako občutljivih tem, s katerimi je brez komedije in zaradi politike potrebno ravnati v rokavicah. Ta veličastni kolač! je tako nekorekten na vseh nivojih, da si to lahko privošči in še vedno ne bo padel v kvoto sovražnega govora. Zakaj? Ker se enostavno v enaki meri norčuje iz vsega. Tako simpatičnih smiselnih nesmislov že lep čas ni bilo videti.