Lahko bi bilo bolje

Založba V.B.Z. je izdala prevod romana, ki smo ga vsi čakali. No, morda ne vsi, a zagotovo ga boste hoteli prebrati, ko izveste, o čem je govora v tem bestsellerju. Roman Marka Vidojkovića Res vam hvala skuša aktivirati bralčevo imaginacijo, ki sega onkraj aktualnega zgodovinskega revizionizma in amnezije v novonastalih državah bivše Jugoslavije. Literatura je polje, kjer v nasprotju z zgodovinsko stroko cvetijo what if scenariji. Res vam hvala je roman, ki igra na dve glavni čustvi Jugoslovanov, takratnih in zdajšnjih. Na strah in upanje. In to počne na objestno humoren način.

Marko Vidojković je v Srbiji pa i šire najbližje temu, kar se imenuje literarni zvezdnik. Njegov roman Kremplji je preveden v slovenščino, za njega je prejel več nagrad in celo napisal nadaljevanje, kar je na naših prostorih redkost. Podobno je žanrski hibrid akcijskega, parazgodovinskega in satiričnega znanstvenofantastičnega romana literarna rariteta. Sicer sta mi v spominu ostala le dva utopična romana v zadnjih desetletjih s področja ex–Jugoslavije: Novi Jeruzalem Borislava Pekića in Evropa številka dva Vojislava Despotova. Mimogrede, slednji se mi zdi eden tistih klasično spregledanih piscev.

Lotimo se zdaj intrigantnega plota romana, da bi poslušalcu pognali kri v glavo. Roman je zasnovan na premisi, da leta 1989 celotno predsedstvo Jugoslavije umre v letalski nesreči, kar v romanu omogoči preživetje socialistične Jugoslavije. Prav ste slišali. Pisatelj je deus ex machina zgodovine, ena letalska nesreča, in nacionalizma, reakcionarstva in tisočletnih sanj ni več. Ne bodimo cinični. Vsled kozmičnih patologij se v romanu zgodi trk te nadrealistične bratske Juge s kapitalistično, mononacionalno stvarnostjo, tisto našo, živečo tukaj in zdaj. Glavni junak v romanu je Mirko Šipka, zaposlen v sektorju za raziskovanje paranormalnih pojavov, jugoslovanski Mulder, a brez Scully. Fabula ga pripelje do portalov, skozi katere ljudje prehajajo med paralelnimi univerzumi. Ne gre za potovanje v času, ampak za soobstoj alternativnih svetov. V najboljši satirični maniri v utopično Jugo seveda prihajao četniki in ustaši.

Nasploh je Vidojković mojster aktivacije imaginarija bralcev s področja ex-Jugoslavije, kar skupaj z berljivim slogom pisanja zagotovo prispeva k popularnosti romana. Da ne bi začeli trositi spoilerjev, naj namignemo, da se v romanu naši dimenziji obeta socialistična revolucija južnoameriškega tipa, z napadom na parlament in medijsko predvajanimi eksekucijami vred. Fabula je spretno prepletena, saj makro dogajanje kozmičnih razsežnosti kombinira z mikro twisti, kot je karakterizacija likov v različnih historičnih pogojih paralelnih svetov. Šipka v kapitalizmu ni Šipka v socializmu.

Še opozorilo levičarskim sanjačem: Vidojkovićev roman je tudi distopičen. Socializem je bolj tisti kitajskega tipa. Tehnološki napredek, kombiniran z nedemokratično vladavino. Juga je super napredna, odkriva zdravila za epidemije, dominira v športu, tehnološko z lahkoto parira Zahodu. A državo obvladuje nekaj, nalik partiji, in neizogibne varnostne strukture. Avtor v zgodbo podtika znane jugo trope: recimo, da v tajnih službah ni zaposlenega nobenega Hrvata in da kosovski Albanci prosperirajo zaradi legalizacije marihuane, ki jim omogoča monopol nad “branžo”.

Muanis Sinanović v spremni besedi izpostavlja simplistično razumevanje politične oblasti v romanu. Oblast kot izključni vir ideološke manipulacije. Nasprotno se je nacionalizem v Jugoslaviji razraščal kapilarno, od medijev, intelektualcev, ruralnih zbirateljskih društev do cerkve. A osnovno premiso paralelnih svetov je moč brati kot satiričen komentar zgodovinske nujnosti, na katero so se na različen način in z drugim ciljem zaklinjali tako komunisti kot liberalci. Fukuyamov konec zgodovine ni nič drugega kot domnevni konec alternativnih scenarijev zgodovine. V dvajsetem stoletju so utopije postale preveč uresničljive, zato se je bilo potrebno posvetiti zgodovini. Vidojkovićev roman na humoren in igriv način namiguje, da je čas za revival utopične politične imaginacije.

Roman je, kot rečeno, stilsko preprost in berljiv. Njegova privlačnost je posledica dveh okoliščin: popularnosti žanra alternativne zgodovine, predvsem v serijah in filmih, in piščevega spretnega igranja z “našim” imaginarijem. Fantazijski elementi, ki v njem prevladujejo, so sicer posejani tudi po prejšnjih knjigah avtorja. Spomnim se dekleta angelskih lastnosti iz romana Kremplji. V prvencu Ples sitnih demona glavni lik srednješolec pred blokom svojega očeta srečuje staro ženico, ki pozna in sluti dogodke v njegovem življenju. Morda lahko rečemo, da obstaja nekaj takega kot nepriznani kanon “balkanskega magičnega realizma”, v katerega bi poleg Vidojkovića sodil vsaj še Svetislav Basara? Morda črnohumorni utopični realizem? Dovolj bistroumnih nesmislov, čas je za oceno romana, kot se za spodobno kritiko spodobi.

Ta je odvisna od naše perspektive, ta pa od tega, na kateri strani portala smo, ko podajamo oceno. V romanu prehod med stvarnostmi povzroči težko pijanost. Še ena od Vidojkovićevih hudomušnih domislic, ki imajo metaforično vrednost. Ko Šipka skozi portal preide v paralelno stvarnost, sreča samega sebe, od meddimenzijskega potovanja pijani agent Mirko Šipka sreča treznega Šipka. To srečanje jazov različnih stvarnosti odpira vprašanja, v katerih varijaciah sebe in stvarnosti postanem pijanec, drogeraš, revolucionar, agent ... Meddimenzijsko pijanost sicer v romanu zdravijo s kokainskimi kapljicami za oči. Eden od likov v romanu - inšpektor Kruno - naj bi bil po besedah avtorja navdahnjen z likom kritika Kruna Lokotarja. Razumete? Skratka, roman premore zadosti domišljije in prepričljivih for, da nam požene kri v glavo tudi brez kokainskih kapljic.