Monolog, drugič

Današnji datum je mikaven. Težko se nam je namreč upreti preseku s tako dragim Prešernom. Smo le Slovenci in pesniki, kaj naj zdaj.

Stanu

se svojega spomni, tŕpi brez miru.

Delamo na tem. Vse najboljše. A če s poezijo in Francetom mislimo resno, potem je treba ravno zaradi tega o njem in z njim umolkniti. Kar ne pomeni, da se ga s tem molči. Nasprotno, neizrecno, z neizrekanjem mu častimo neizrekljivost, poezija je zares živa, ko požira avtorstvo. Ko se avtorsko razmasturbira. Za to pa se je le treba malo podrkati s samim seboj in incest spet prenesti nazaj domov.

S čim drugim kot z ljubeznijo. Nenazadnje smo tudi komunisti. Kdo zna ljubit bolj in bolje. Ker pa je tako strašno vseobsegajočna, mora vedno štartati kot izgubljena. Tako nam ostane zgolj iskanje. Iskanje izgubljene ljubezni.