Poka

izjava

Predrago, od veselega decembra napihnjeno poslušalstvo! Naj vam srjčna pa zdrauga poleg vsake oddaje našega radia in slehernega mimoidočega zaželi še ekipa Napihovanja. Ko ste po nekaj dolgih mesecih že olajšano mislili, da ste se nas znebili, vas takole neotesano potegnemo nazaj noter v naše sumljivo dehteče napihovalske vetrove. In to na najklišejski možen način. Pa jebat ga, leto je naokrog, še dihamo in neumorne situacijskosti na osebni, družbeni, državni in paradržavni ravni samo čakajo na naš analitični razčefuk.

Seveda si še zmerom ostajamo zvesti, tokrat na precej dobeseden način. Začenjamo namreč s pokom. 'Stvari napihnemo, dokler ne počijo,' pravimo. Kot pa v širši domovini in posebej naši preljubljeni ljubljanski prestolnici ugotavljamo vsako leto, nekatere stvari pokajo kar same od sebe, tako rekoč v stanju konstantne prenapihnjenosti, po kateri lahko samo še poka, poka, poka. Govorimo seveda o zloglasnem ljubljanskem pirotehničnem okrasju vsakokratnega 31. decembra, ki naše ulice in trge slepi bolj bombastično kot vsi bleščeči spermoidi in jelenji kurci Zmaga Modica.

Ni naključje, da je poleg prestolnice knjige, zelene prestolnice, kandidature za kulturno prestolnico Ljubljana že dolgo tudi svetovna prestolnica pokanja. Zvočna slika našega glavnega mesta na omenjeni dan namreč spominja na vojno stanje, bojevanje gverilsko-urbanega tipa. Slednje našemu glavnemu mestu seveda ni tuje. Tako v prazničnih dneh bolj kot na omikano metropolico habsburškega melosa z valcerji, klobasami in kočijami namreč spominja na dandanašnja tragična bližjevzhodna prizorišča.

Ljubljana se ne sliši kot Dunaj v adventu, ampak kot Bagdad za časa državljanske vojne. Eksplozivno donenje, od katerega se zamaje podn v šestem nadstropju stoplnice, nepreštevni rafali izza vsakega čoška, zamolkla bombardiranja v daljavi. To pospremimo še z mešanico zverinskega in munjenega dretja, ki je seveda posledica nekih drugih lokalnih folklor s področja predvsem prekomernih degostacij nekaterih utekočinjenih učinkovin, in dejansko se znajdemo v vojni coni.

Stanje na terenu je bilo alarmantno, zato se je naša ekipa pri odgovornih pozanimala, kako to travmatično doživljanje vpliva na cvetočo turistično industrijo, in podatki so šokantni. Ne le, da se obiskovalci zahodnjaškega tipa ne bojijo pravkar opisanih soničnih trendov, slednji celo vzpodbujajo število nočitev. Oz., natančno rečeno, ponočitev, ker se v soundtracku bojnega jarka pač ne da spati. Lokalne oblasti beležijo pritožbe domačih društev za vzpodbujanje pivske nekulture in objesti nasploh, češ da trume zahodnih pijancev resno konkurirajo domačim proizvajalcem kozlanja in razbitih šip. Lahko le sočustvujemo npr. z brati v Beogradu, od koder pa vendarle prihaja vzpodbudna vest, da je množično turistično silvestrovanje odpadlo zaradi protestov proti Vučiću.

Del naše neumorne kontraobveščevalne ekipe se je dokopal do še subverzivnejših podatkov. Nekateri krogi okrog domoljubnih organizacij in strank so starodavno tehniko predvolilnih golažev prenesli na pirotehnična sredstva. Saj veste, pridite protestirat pred sodišče, častimo avtobus, sendvič in pelinkovec, zastave prinesite sami. No, tokrat so namesto sendvičev delili pasje bombice, petarde, rakete in druga dekorativna eksplozivna sredstva.

Ideja je bila v tem, da bodo tragične horde beguncev s tem spominjanjem na vojne travme v zapuščeni domovini odvrnili od prihajanja v lepo, pardon, ljubo našo. Na tajnem sestanku nam je uspelo ujeti besede vodje lokalne celice: 'Evo, Lojz, pejd na Kotnikovo in iz teh piratk naredi zvezdico, prižgi in bam bam bam. Potem izstreliš to raketo, fijuu, to se sliši kot minomet. In to vsaki dve minuti, ne dajmo jim spat, naj poka. To jim bomo dali vraga, še kolcalo se jim bo po puščavi!' V avdio smislu je to apokrifno teroriziranje več kot uspelo, nimamo pa še podatkov, ali je doseglo svoj izvorni domoljubni namen.

Vso to zvočno onesnaževanje pa seveda morda najbolj prizadene živali, tako udomačene kot neudomačene. Boj proti pokanju se je bil z nekaterimi plakati, na katerih smo spet lahko občudovali briljantne ekonomsko-propagandne ume. Nad ljubko glavo psička napis: 'Bi ubil prijatelja?' Nad nedolžnimi ptički: 'Bi postal množični morilec.' Itn. Ni je bolj slovenske stvari od zbujanja slabe vesti, in ti umotvori posekajo celo Cankarjeve nepopite kofete. Naši področni napihovalski strokovnjaki za marketing so se povezali s temi briljantnimi agencijami in storili nujni korak naprej. Rezultat je naslednji oglas:

'Človek si in od rojstva povzročaš trpljenje. Spomni se jeka materinih dimelj. Koliko bakterij si pobil, sesljajoč njeno joško. V življenju si stopil na več sto mravelj. S svojim načinom življenja vzdržuješ vsakodnevni pokol nad živimi bitji. Da ne omenjam človeškega trpljenja. Koliko soljudi si zajebal... Ubil si prijatelj, postal si množični morilec. Kriv si. Kriv. Obsodi se. Odslovi se od življenja. Pokliči na 090666666 za brezplačen metek. Povzroči poslednji pok v življenju. Prizanesi naravi.'

Tu je svoj mozeg pridodala še naša teološka sekcija, katere predstojnica je povedala: 'Za kar ste potrebovali marketinške laži, smo mi dosegli z Biblijo. Izvirni greh obstaja. Je dejstvo. Marketing ponuja šus v glavo, Jezus pa večno življenje. A imate svobodno voljo. Kar ustrelite se. Od nas razsvetljenih pa ne pričakujte pokopa, ker bomo pustili, da vas raztrgajo od pirotehnike odrešeni psi.'

Skratka, spet je puokal ku prasica. Napihovalci in napihovalke s svojim ultra objektivno poročevalsko agendo seveda nismo pridodajali, ker nam gre za Resnico, pisano z veliko, kot se dejansko dogaja in kateri ostajamo zavezani tudi v prihodnjem letu. No, iskreno rečeno, smo tudi mi precej pokali s kakšno piksno, morda prav tako pogosto kot zloglasni fužinski novoletni rafali. A to niti ni pok, gre bolj za zašelesten pokec. Kako že gre? Ksss. Takole nekako. Ostanite srečni in zdravi do naslednjič.

Da ga ob novoletnem ognjemetu ne fašete od zadaj, poskrbi Napihovanje.