Bil je (pre)velik filozof

Kdo je ta, ki najbolj ljubi bit? Kdo je ta, ki toliko, kot ljubi bit, ljubi tudi vpraševanje? Najti bit bivajočega in biti dostojen vprašanja, o tem fantazira Martin Heidegger. To seveda ni nobena skrivnost, če je na njem, ki je oklican za največjega filozofa 20. stoletja, sploh ostalo še kaj skrivnostnega. Da je največji ali da naj bi bil največji, za te igrice nam je vseeno. Kar pa da misliti, je naslednje: kako je lahko ta filozof dobil to oznako največjega, hkrati pa postal eden izmed najbolj trollanih mislecev?

Ja, trollanih: bistvovanje, prisostvovanje prisostvujočega, ležati-pred in jemanje v pažnjo, lepota pesniškega upovedovanja … konservativnih: nazaj k izvornim pomenom, čudenje cvetočim drevesom, pogorjem, rekam, vrniti se nazaj na tla, na katerih stojimo … ; nastrojenih proti tehniki: ojoj, vse, kar obstaja, je postalo zgolj instrumentalno, vse je zgolj učinek nečesa drugega in za nekaj drugega - še reko obravnavamo zgolj kot to, kar je priklopljeno na hidroelektrarno … Da ne omenimo njegove kretenske osebnosti, kakor jo opisujejo biografi: ljubil je samoto, tam v svoji gorski koči, iz nje je skočil le takrat, ko so mu nacisti dali možnost, da z “naci-salutom” postane rektor freiburške univerze in še družbeno-politično uresniči svojo revolucijo v mišljenju; cenil je zgolj tiste, ki so cenili njega in njegovo filozofijo - od Karla Jaspersa do Hanne Arendt, ki je dobro vedela, da lahko z njim govori le o njegovem delu, in ne o svojem.

Ampak kljub vsemu omenjenemu ne moremo mimo njega, ne moremo ga na ta način pokopati v preteklost. Heidegger ni bil zgolj to, takšni upodobitvi se izmika z nekaterimi drugimi lastnostmi: bil je totalen antiakademik, ni cenil akademskega načina delanja filozofije, akademike je imel za šarlatane - v nekem trenutku je celo izjavil, da bi morali biti v celi Nemčiji zgolj kakšni trije profesorji filozofije; ni bil v filozofijo zagledan filozof, ampak jo je razvijal v “dialogu” s poezijo, s teologijo, z znanostjo, z mislimi, naravnanimi na vsakdanje življenje.

Predvsem pa pri Heideggru fascinira naslednje: če je kdo kdaj filozofiral s kladivom, če je kdo kdaj usekal z macolo po najbolj temeljnih in samoumevnih pojmih, je to ta naš konservativni trol. Lotil se je razdelave - no, morali bi reči ujasnjevanja, ampak to bi nas že vrglo na napačno, trollersko pot - tistih res temeljnih pojmov, o katerih bi “iz prve” težko karkoli povedali, če bi nas o tem vprašali. Recimo, kaj bi vi lahko povedali o tem, kar biva - o biti bivajočega? Kako bi kaj vsebinskega povedali o tem, kaj je čas? Bi si drznili reči, da znanost ne misli, in to tudi utemeljiti? Ali pa: če bi vas nek tečen otrok vprašal, kaj pa je misel in kaj pomeni mišljenje, bi znali kaj povedati? Nikakor ni tako samoumevno, morda še toliko manj danes in tudi ne za filozofijo, da bi vpraševala takšne reči. Ja, točno tako kot z Wu-Tang Clanom: s Heideggrom se ni za zajebavat.

Ne moreš se zajebavat iz nekoga, ki gre tako daleč tam, kjer bi se težko kdo sploh premaknil. Kadarkoli se Heidegger nekaj vpraša, vedno ostanemo brez besed, lahko mu le sledimo v njegovem vpraševanju. Vseeno pa ta naš filozof kar kliče, javlja se nam kot zajebancija, če se še mi malo pohecamo. Na neki točki v njegovem vpraševanju nismo več brez besed - prepričan sem, da se vsakemu v nekem trenutku prikradejo besede “ma dej, zdej ga pa nehi srat”. Vse te etimologije, množenje besednih izpeljav in razlikic, ves ta domačijski kič, kot je to pred časom poimenoval kolega Urh Vele.

Ta dvojnost, zaradi katere se je težko izogniti love-hate odnosu do Heideggra, bo tema današnje teoreme. Poskušali bomo izpostaviti to, kar ga dela za zajebanega-macolo-vihtečega filozofa, in to, kar pri njegovem pristopu odvrača. Gre pa za isto zadevo: bil je (pre)velik filozof … Naš material je tokrat njegova knjiga z naslovom Kaj se pravi misliti? Izšla je leta 2017 in je zbir Heideggrovih predavanj z začetka 50-ih let 20. stoletja, iz obdobja, kamor sodita tudi odmevni predavanji Znanost in osmislitev ter Vprašanje po tehniki. Omenjeni deli so njegov filozofski come-back po zatišju, v katerega je šel in je moral iti po propadu nacizma, morda gre za njegova najbolj udarna dela - še preden je v svojem poznem obdobju postal povsem nerazumljiv looney. Evo vam za pokušino: “Četverjenje bistvuje kot dogodevajoča zrcalna igra ubrano drugo drugemu zaupanih. Četverjenje bistvuje kot svetenje sveta. Zrcalna igra sveta je rej dogodja.” Se smejete? Dobro, ampak ne pozabite: ta model drži v rokah macolo, ne se zajebavat …

Zalet v preteklost

Dobro, pičimo direkt dalje! Ampak kam? Kje je ta dalje? Pri Heideggru se zaplete že tu. Gremo naprej, nazaj, gor, dol? Naj pove sam: “[S] pristnim vračanjem v zgodovino se distanciramo od sedanjosti, kar nam šele ustvari vmesni prostor za zalet, ki je nujen, če hočemo skočiti čez svojo lastno sedanjost, se pravi, če jo hočemo jemati takšno, kot si vsaka sedanjost edino zasluži, da jo jemljemo: da jo je treba preseči.” Torej, potrebujemo distanco do sedanjosti, sedanjost si zasluži edino to; ta distanca gre nazaj v preteklost, a le zato, da bi si ustvarila zalet za prihodnost, za preseganje sedanjosti, za skok čez sedanjost. Heideggra zagotovo prežema in vodi odklonilnost do sedanjosti: nič aktualnega mu ni bilo prav, vse teorije so bile zgolj metafizični svetovni nazori, pa če to pomeni komunizem ali pa neokantovstvo. Nobena sedanjost zanj ne gre zadosti daleč, nobena se ne distancira dosti od nje same, zgolj ostaja pri sebi, ujeta vase; nobena ne zna postaviti vprašanja - ne zna misliti tako temeljito, da bi bilo to mišljenje vprašanju dostojno. Toliko filozofiramo, pa sploh še ne mislimo! Zato Heidegger zavrača celó mišljenje in govori o mislenju. Sliši se nekoliko trollersko, ampak s tem tolče po temeljih, razbija naše predstave o mišljenju.

Predstava in mišljenje - bolje bi bilo reči, da mišljenje razumemo predvsem kot predstavo. Od novoveške teorije naprej, tam nekje od Galilea in Descartesa, predvsem pa od Newtona in Kanta dalje razumemo mišljenje kot nek proces v možganih, s katerim si ustvarimo predstavo zunanje stvari. Ta subjektivna predstava se na to zunanjo stvar nanaša kot na predmet. Na eni, subjektivni strani je logika, ki preučuje procese in zakonitosti mišljenja, na drugi, objektivni strani je neka od nas neodvisna reč kot predmet, realnost, ki jo preučujejo znanosti. Ampak s kakšno pravico lahko človek neki bivajoči zadevi reče predmet, nekaj, kar zapopade njegova predstava o njem? Kako si drzne nečemu, kar biva pred njim in njegovo predstavo, reči predmet njegove predstave? Kaj pa, če gre za nekaj bivajočega, kar se mu je pojavilo in česar ne more nadzorovati s svojimi pojmi, s svojim mišljenjem - če smo mal bolj heideggrovski: kaj če gre za pred-met, ki se mu pred-stavlja?

Ne le znanost, ki iz vsega naredi predmet, še hujša je tehnika, ki je na nek način praktični korelat znanosti: vsako stvar naredi zgolj za nek učinek nečesa drugega. Do nje imamo lahko le tak odnos, da nam je za razpolago za nekaj drugega. Pri tem pa ni problem to, da je instrumentalno, da je namenjeno nečemu drugemu, ampak da jo s tem nadzorujemo in koristimo na tak način. Smo zmožni v našem obdobju tehnike, recimo da gre za kakšno hidroelektrarno, smo zmožni mimo nje reki pustiti biti reka? Vprašate, kaj pa je potem reka? Počakajmo še malo …

Kaj je mišljenje? Heidegger: ne ne, napačno vprašanje, ni zadosti temeljno; pravo vprašanje je, kaj se pravi misliti, kaj je mislenje? S tem fascinantno tolče po samoumevnostih: gre za predstave, ki jih ima človek o svetu, stvareh? Predstave, ki potekajo oziroma se ustvarijo po določenih zakonih? O svetu, ki ga lahko tako zapopademo in nadzorujemo? Heidegger: “Od kod znanostim, ki jim mora poreklo njihovega lastnega bistva ostati nejasno, pooblastilo za take sodbe?” Znanosti brez kakršne koli utemeljitve in legitimnosti zagrabijo bivajoče stvari kot predmet, kot učinek mišljenja, kot nekaj, kar lahko zapopademo z mišljenjem.

Ta predpostavka je v širšem smislu stara 400 let, v ožjem pa morda le dobrih 200. Pred tem niso bili preprosto neumni, pravzaprav so bivajoče razumeli precej bolj kompleksno: neka reč je lahko učinek ustvarjanja, lahko jo gledamo po njeni snovi, po njeni obliki, po tem, kakšen smisel oziroma funkcijo ima. Zato, izjavi Heidegger, znanost ne misli: njena predpostavka je predmetna realnost, ta pa je zgodovinsko gledano najbolj reven odnos do sveta, do bivajočega. Človek bivajočemu dopušča zgolj to, da se mu predstavlja kot predmet. Heidegger: “Predstavljanje se tu drži samo še vsakokrat ravno do- in pri-stavljenega, in sicer kot nečesa takega, česar dostavljanje je regulirano v opravilnosti in poljubnosti človeškega predstavljanja ter dogovorjeno glede splošne razumljivosti in primernosti. Vse, kar je, se pojavlja le toliko, kolikor se po tem potiho dogovorjenem predstavljanju dostavlja ali sploh dopušča kot predmet ali stanje.” Si drznete biti neprimerni do realnosti? Heidegger zagotovo si.

Ta očitek revne predpostavke znanosti, logiki, predstavljanju, z eno besedo, mišljenju, nam res da misliti, kaj mu daje pravico do tega. Heideggrov zalet v preteklost, ki seže vse do antike, v tem primeru do Aristotela, postavi težko prehodno distanco do sedanjosti, sedanjost pa se začne razbijati. Od tu te distance ne moremo več prehoditi, korak za korakom, treba je narediti dolg skok, da bi presegli sedanjost. Jo Heidegger preseže? Še malo počakajmo …

Prej moramo utemeljiti to distanco, preveriti, ali Heidegger blefira. Da je mišljenje revno, ni kaj močan očitek, če nam ne ponudi nekaj, kar bi bilo malo bolj bogato. Prva poteza, ki jo tu naredi Heidegger, je, da mišljenje poveže s časom. Če ga razumemo kot dinamičnega, mu moramo reči volja. Volja se nanaša na predmet, ki je kot učinek nekaj povzročenega, ustvarjenega, torej minljivega. Če je minljivo, ima volja odnos predvsem do minljivega, in ne do nečesa večnega. Volja lahko zagrabi sedanjost le kot nekaj minljivega, bo-preteklega tako rekoč. Njen predmet ji spolzi v preteklost in v tej podrejenosti trpi. Pri tem si lahko ustvari le proti-voljo, ki svojo trpnost in trpljenje spremeni v aktivnost, ki afirmira vse kot minljivo. Proti-volja ne bo imela nobene reči, ki biva, za nekaj, kar bi bilo vredno trajanja, vse mora biti zgolj predmet, ki bo minil. Duh maščevanja, pravi Nietzsche. In Heidegger z njim znanost in tehniko naredi zgolj za maščevanji do bivajočega.

S tem Heidegger utemelji tudi svoj zalet v preteklost: če je odnos mišljenja in volje do preteklosti tak, da jima je preteklost po definiciji nedostopna, saj se navezujeta le na sedanjost, pa je sama sedanjost nekaj zgolj minljivega, bo-preteklost, zato v preteklost pobegne še sedanjost. Vse mora biti v preteklosti in tam ostati. A Heidegger se temu ne upre tako, da bi sedanjosti pripisal status večnosti. To bi pomenilo, da bi jo v sholastični maniri utemeljil v neki transcendenci, v nečem, kar je zunanje in presega to minljivost - utemeljil bi jo v bogu. Kaj pa potem? Heidegger: “Volja se osvobodi protivnega tistemu “bilo je”, če hoče stalni povratek vsega “bilo je”. Volja je odrešena nejevolje, če hoče stalno ponovni povratek enakega. Tako volja hoče večnost hotenega.” Heidegger poskuša z zavračanjem mišljenja in vzpostavljanjem mislenja reaktivirati sámo preteklost: namesto proti-volje, ki hoče minljivost, da je vse v preteklem, moramo na nek način hoteti to, da je vse preteklo lahko spet sedanje. Heidegger ni enostavno mislec končnosti, kot se ga rado označuje, ampak prav tako mislec večnosti: večnost preteklosti ali večno vračanje istega, kot gre nietzschejanska različica, od koder črpa.

Skok čez sedanjost

Povzemimo: Heidegger tolče z macolo po sedanjosti, po najbolj samoumevnih konceptih, predpostavkah. Sprašuje se, kaj se pravi misliti, prikazuje predpostavke znanosti, tehnike, logike in jim s tem podstavlja neko breztemeljnost. Če mišljenje pomeni predstavo, ki si jo naši možganski procesi ustvarijo o tem, kar biva, o bivajočem, in iz tega naredi predmet ali predmetno realnost, potem je ta realnost revna. Poskus, da bi človek s svojim mišljenjem zapopadel bivajoče, ga teoretsko v znanosti in praktično v tehniki zaobvladal, je reven in nevaren poskus.

Ta revnost se kaže v odnosu do preteklosti: če je vse zgolj predmet ali učinek, je vse zgolj minljivo. Pri volji, kot dinamičnemu predstavljanju, ki je v svojem ravnanju usmerjeno na predmet, je vse minljivo in ob tem lahko le trpi: trpi v svoji trpnosti, saj ji spolzi vsak predmet. Vse, kar lahko naredi, je, da zagrabi ta predmet kot minljiv, vse ji postane vredno zgolj minevanja. Vse mora zamrzniti v preteklosti, Heidegger pa hoče odmrzniti preteklost, vrniti ji možnost vračanja. S tem tudi utemelji svojo kritiko mišljenja in znanosti: če sta ti revni v razmerju do preteklih teorij, potem je to smiselno zgolj, če preteklost lahko še kaj šteje, če se je zmožna vrniti. In evo ga: preteklost je večna, vedno se lahko vrne.

Vprašanje je sedaj, ali Heidegger s tem zaletom res skoči čez sedanjost - oziroma kam skoči? Tu pridemo do njegove druge poteze: prikazati bogatejšo realnost, natančneje, neko bogatejšo bivajoče, kot je realnost. Po to bogastvo gre še dlje nazaj, za še večji zalet gre do Parmenida, do enega samcatega njegovega stavka: “Nujno je reči in misliti, da bivajoče je.” Stvari tu postanejo precej zamotane, Heidegger začne množiti pojme in pojasnjevanja in se vsakič znova, ko nekaj razvije, takoj vrne k opozarjanju, da še nismo mislili, da mora biti dostojno vprašanja in tako dalje. Ampak dobro, gremo res dalje!

Osnovna poteza Heideggra je tu v tem, da bo poskusil podati tako misel kot bivajoče onstran kakršnegakoli nadzorovanja ali upravljanja. Človek in bivajoče nista v konstitutivnem razmerju, ker si vedno že sopripadata. Ne moremo govoriti ne o predstavi ne o realnosti, ki bi vplivala druga na drugo, ker jima predhodi njuno razmerje. Človeku se mora bivajoče že dajati na razpolago, da lahko iz njega naredi predmet in ga upravlja. Ko stopite v prostor in naletite na mizo, se najprej znajdete v odnosu do te mize, še preden jo lahko opredelite kot predmet, ki ga je naredil mizar in jo uporabljate za svoje knjige in podobno. To pride, če pride, naknadno, primaren je bolj temeljni odnos, samo pustiti jo morate biti. Ne je zapopasti kot predstavo, ampak pustite, da v svoji neodvisnosti leži pred vami. Pred vas pride sama, in sicer iz tega, kar je.

Čeprav Heidegger zavrača dualizem subjekta in objekta, predstave in stvari na sebi ter med njima postavi primarnost razmerja, še vedno ohranja to dvojnost. Zato imamo na strani objekta to bivajoče, torej nekaj, kar pač biva, in na strani subjekta mislenje, s katerim temu bivajočemu pustite, še več, pazite na to, da je to, kar je, da ne posegate vanj in ga zagrabite kot predmet ali učinek. Ali v heideggrovščini: “Ko ležeče-pred jemljemo v pažnjo, pazimo na njegovo ležanje pred. V pozornosti se osredotočamo na ležeče-pred in zbiramo to vzeto v pažnjo. Kam pa? Kam drugam kot na ono samo, da se lahko prikaže tako, kakor od sebe sem in po sebi že leži-pred.”

Namesto konstitutivnosti gre za razmerje skladnosti v sopripadanju. Pri tem pa se spremeni celotna struktura razmerja. Kaj je namreč to skladanje? Poudarek ni na strani mislenja, poudarek je na strani bivajočega, ki mu moramo pustiti-ležati-pred nami. Mislenje pa zgolj pazi na to bivajoče, nič več kot to, saj ne sme posegati vanj, toda tudi nič manj kot to, saj je to bivajoče ogroženo pred napadi znanosti, logike in tehnike. Če bi to skladje pač veljalo, potem bi bilo bivajoče, ko bi mu enkrat pustili biti in bi na to pazili, ja, pač samo to - bivajoče. Bivajoče pa je spremenljivo in skladnost določa nekaj drugega.

Skratka: mi mislimo to, kar biva, in ga s svojimi predstavami ne konstituiramo; preden bi do česa takega sploh lahko prišlo, se mora to pojaviti pred nami, in to, kar leži-pred nami, moramo v tem pustiti, sprostiti naše težnje po obvladovanju in popredmetenju in paziti na bivajoče, da ga ne spremenimo v realnost. Naše mislenje se mora v tem pazenju umakniti tako daleč nazaj pred mišljenje, da tega nikjer ni več, je onemogočeno. A da bi nam karkoli ostalo, da človek sploh lahko na nek način mislil, nas mora bivajoče nagovoriti, nas mora zadeti. In če smo v sedanjosti tako otopeli za to, če toliko razmišljamo, pa še nismo prispeli do mislenja, če imamo toliko problemov, pa noben ni dostojen vprašanja, potem ni samo mislenje veščina, mislenje je podrejeno bivajočemu, torej nas tudi bivajoče ne zadane kar tako. Da bi nas bivajoče nagovorilo, mora, skratka, priti do nekakšnega dogodka bivajočega.

Tu stvari postanejo še manj jasne … Ste še z mano? Al se že trollate? Ne še, ne še, sam še mal … Temu dogodku bivajočega bo Heidegger rekel bit bivajočega, natančneje, razbor med bitjo in bivajočim ali prisostvovanje prisostvujočega. V osnovi gre za to, da je bit bivajočega nekaj nedoločnega, nekaj, kar je v različnih obdobjih različno, in je zato ne smemo opredeliti. Ta nedoločnost tudi ne sme imeti vzroka, saj vzrok in učinek pripadata mišljenju, in ne mislenju, lahko zgolj vznikneta znotraj tega, kar že je. Izstopi, se - če se … - kot tako obdrži, v tem pa nas nagovori - a do tega pridemo le, če to pustimo ležati-pred nami in nanj pazimo. Evo vam Heideggra: “Vzniklo iz neskritosti, je prisostvujoče tudi vzšlo v že neskrito […]. Njegovo prisostvovanje je vznikajoče vhajanje v neskrito znotraj neskritosti […]. Vendar - vznikanje iz neskritosti - kot vhajanje v neskrito - v prisostvovanju prisostvujočega sámo posebej ne izstopi na plano. K prisostvovanju spada, da ti potezi zadrži, in edinole tako pusti priti na plano prisostvujočemu.”

Kam je z vsem tem zaletom torej skočil Heidegger? Je sploh skočil? Prej se zdi, kot da si je delal vedno večji zalet - tako zelo močno ga je odvračala sedanjost, tako daleč čez njo je hotel skočiti, da je šel po zalet vedno bolj nazaj. To, kar mu je omogočalo z macolo udrihati po aktualnih samoumevnostih, ga je tudi odvrnilo predaleč nazaj. Heidegger udari, fascinira, potem pa samo še odvrača. Ne le svojo sedanjost, ampak tudi nas, sedanje, zato toliko trollanja tega velikana, čigar bit se temu sama po sebi daje …

Kje je problem? “Dogodje odtega bi lahko bilo v zdaj pričujočem najpričujočnejše in bi tako neskončno prekašalo aktualnost vsega aktualnega.” Vedno bolj v preteklost, vedno bolj nazaj, vedno večji odteg. Heidegger nikakor noče izničiti človeka v njegovem delovanju, prej hoče njegovo delovanje kot odteg, kot pažnjo dogajanja. A če ga odtegnemo tako daleč, se mora vse zgolj dogajati pred njim, v njegovi bližini pravi Heidegger, a ta bližina mu še nikoli ni bila tako daleč, tako odtegnjena.

Je Heidegger odmrznil preteklost in jo sprostil v večno vračanje? Ne, ker je zanj tudi vsa preteklost preveč sedanja - še na začetku ni prišlo do pričetka mislenja, pravi! In tudi z njim samim se še ni pričelo, vsaj ne v odločilnem smislu. Totalno odvračanje od sedanjosti poenostavlja sámo sedanjost. Kaj, če se je preteklost že vrnila v sedanjost? Heidegger tega ni opazil in tudi ne bi mogel. Ker ne dela selekcije, ker ne vrednoti v sedanjosti - kako je lahko tu pustil Nietzscheja ob strani? Duh maščevanja zanj ne obstaja kar tako, kot duh neke dobe. Vemo, kdo so ti maščevalci morale, ki združujejo samo zato, da bi kaznovali, ki živijo samo zato, da drugi ne bi živeli, ki hočejo samo to, da drugi ne bi hoteli. Asketski svečeniki, pravi tem spoštovanja vrednim gnusobam Nietzsche.

Ti skrbijo, da nobena sedanjost ne sme hoteti svoje večnosti, ampak zgolj svoje minevanje in minevanje drugih. In mar ni prav zato možno, da jim kaj uide? Pravzaprav je to nujno, saj jih sicer ne bi bilo treba. Ni treba tako daleč nazaj, da bi presegli sedanjost. Sicer pridemo le do vedno manj določene nedoločnosti: do vznikanja in vhajanja neskritega v neskritem itd. Nič ne izstopi kar tako samo od sebe na plano, če temu le pustimo in na to pazimo. Heidegger občuduje rokodelca, ki ni industrijski delavec tehnike, njegova pozornost ni na produkciji blaga, ampak: “usklajuje se, če je pravi mizar, predvsem z različnimi vrstami lesa in z v njih spečimi liki, z lesom - kako s skrito polnino svojega bistvovanja prepenja človekovo bivanje.” Nobeno usklajevanje s spečimi liki, kot da bi nek les res rad bil neka miza. Mizar bo moral kar lepo udrihati po tem lesu. Če ga bo imel zgolj za vzrok mize, potem bo ta miza res precej predvidljiva. Morda mora res sprostiti svoje predstave, pustiti mizi biti še kaj drugega kot to, za kar naj bi jo imel. Ampak jebenti, da bo moral imeti neke nejasne, neizgotovljene in od nekod drugod sposojene ideje, ki jih bo vsilil in izsilil iz lesa.

Sedanjost ni toliko sedanjost, ni toliko obvladovana, da bi to bila. Vedno lahko v njej najdemo preživetke iz preteklosti, morda celo zametke še-ne ali nikoli ne prišle prihodnosti. Heideggrov zalet v preteklost naredi skok čez sedanjost nemogoč ali pa povsem arbitraren - njegov politični idiotizem res ni nobena skrivnost. Sedanjost je treba diferencirati, razbrati, kaj je zmožno potegniti čez njo in česa ne. Mišljenje in realnost nikoli nista bila tako trdna, nobenega predmeta nismo nikoli zapopadli tako, da bi ga povsem nadzorovali. Si danes teorija drzne vrednotiti in se namesto nazaj usmeriti naprej ter v tem delovati, biti praksa brez popolnega nadzora? Smo iracionalni? Recimo samo to: ni to to, iz česar se je razvil nacizem in kar mu je salutiralo …