Zamolčani slučaj banjaluškega geta
Danes mineva mesec dni od zborovanja skoraj štirideset tisoč ljudi, ki so se v Banjaluki zbrali v podporo Davorju Dragičeviću, očetu marca umorjenega 21-letnega Davida. Truplo študenta ekonomije so 24. marca, en teden po nenadnem izginotju, našli ob sotočju rek Vrbas in Crkvena v centru mesta. Ministrstvo za notranje zadeve Republike srbske je le dan po odkritju njegovega trupla na tiskovni konferenci primer zaključilo z ugotovitvijo, da je David storil samomor, čeprav je obdukcija trupla pokazala sledove pretepanja in mučenja. Starši in prijatelji umorjenega so se nezadovoljni z brezbrižnim odzivom oblasti odločili preprečiti, da bi njegov umor postal še eden od tako imenovanih “zataškanih slučajeva” oziroma nerazrešenih primerov ubojev, pojasnjuje Gordana Katana, dopisnica Reutersa in novinarka časnika Oslobođenje.
Na Trgu Krajine v centru mesta so se razočarani sorodniki in prijatelji umorjenega prvič zbrali 26. marca letos ob šestih zvečer. Tam se zbirajo vsak dan poslej, danes že 255-ič. Pravica za Davida, najbolj uporna in vztrajna državljanska pobuda v zgodovini Bosne in Hercegovine, kot jo je v telefonskem pogovoru označil Saša Trifunović, novinar in urednik spletnega magazina Buka, od pristojnih zahteva razjasnitev okoliščin njegovega uboja, obtožnice za vpletene in identifikacijo storilcev. Temu se policija in ministrstvo za notranje zadeve na vse pretege upirata. Pri tem imata po mnenju Danijele Ratešić Došen, mame Davidove prijateljice in pobudnice mirnih demonstracij, podporo oblastniških in političnih vrhov. Med drugim so dejstva, ki govorijo v prid njeni interpretaciji, začetne trditve policije, da je umorjeni storil samomor in sum banjaluškega tožilstva o naklepnem uboju, ki ga je to predstavilo šele dobrih sto dni kasneje po pritisku javnosti in medijev.
O dogodkih, ki so pripeljali do domnevnega umora Davida Dragičevića, kroži več različnih neuradnih verzij. Povzeli bomo tisto, ki jo kot legitimno prepoznavajo demonstranti Pravice za Davida in ki jo dnevno z novimi razkritji predstavlja banjaluški novinar in bloger Slobodan Vasković. Ta je sicer privolil v telefonski pogovor, a odklonil objavo posnetkov. V nadaljevanju bomo navedli njegove izjave.
Umorjeni, ki je bil v svoji domači soseski Lauš poznan po raperskem imenu Đakac, se je na večer svojega izginotja okoli polnoči v lokalu “Meta” srečal z znancem Filipom Ćulumom, ki je tam delal kot natakar. Okoli polnoči sta se mu pridružila še Đorđe Rađan, prav tako natakar v istem baru, in še ena oseba. Med prisotnimi je prišlo do spora in pretepa. Petnajst minut čez polnoč je David Dragičević svojemu prijatelju Davidu Ristiću preko Instagrama poslal sporočilo, citiramo: “Hej pretepal sem se, a živ sem. Pri Đorđu Đombi v kavarni so. Če se mi kaj zgodi, bo kriv Filip Ćulum, pika”. Od druge ure zjutraj dalje je bil njegov telefon nedosegljiv. Slobodan Vasković razvoj dogodkov komentira takole, citiramo: “Dvaindvajsetega in triindvajsetega marca se je po Banjaluki in družbenih omrežjih začela širiti informacija, da je bil David ubit. 24. marca so našli njegovo truplo. Takoj so sklicali tiskovno konferenco in sporočili, da so rešili primer. Ob tem so še kriminalizirali Davida, trdili, da je umrl po nesreči in da je primer zaključen.”
Uradna policijska verzija dogodkov, predstavljena na prej omenjeni tiskovni konferenci 26. marca, je namreč sledeča. Umorjeni naj bi se okrog pol polnoči pred lokalom Meta sprl z dvema drugima neidentificiranima osebama, nato obšel še tri druge gostinske lokale in si v pekarni kupil burek. Med drugo in tretjo uro zjutraj naj bi vdrl v hišo Đorđa Rađana, ki stoji nekaj minut hoje od lokala Meta. Po vlomu naj bi z mostu skočil v potok Crkvena, ki ga je po šestih dnevih naplavil ob sotočju reke Vrbas. V krvi utopljenca naj bi našli sledove alkohola, marihuane in LSD-ja. Tako Filip Ćulum kot Đorđe Rađan sta imela po trditvah Darka Ilića, načelnika uprave za težki in organizirani kriminal Ministrstva za notranje zadeve, in Darka Ćuluma, direktorja policije Republike srbske, v tem času trden alibi.
Na tem mestu se ne bomo spuščali v obdolžbe zgoraj omenjenih in predstavitev tesno stkane mreže odnosov med narko podzemljem in vodilnimi političnimi akterji Republike srbske, kot jih na svojem blogu predstavlja Slobodan Vasković. Omenimo le, da je prve sume o zamolčanih dejstvih v postopku med prijatelji in sorodniki umrlega sprožilo poročilo mrliškega oglednika Željka Karana, sicer direktorja zavoda za sodno medicino. Pri obdukciji 25. marca je ugotovil, da je umrli pred utopitvijo s topimi predmeti dobil lažje telesne poškodbe in da je umrl zaradi nenasilne utopitve.
Sprožilni trenutek za začetek demonstracij gibanja Pravica za Davida je bilo neodvisno mnenje specialista vojne medicine dr. Ivice Milosavljevića. Po ogledu trupla 28. marca je v svojem poročilu ugotovil, da David ni umrl prej kot štiri dni pred obdukcijo, torej na dan, ko so njegovo truplo našli ob sotočju rek Crkvena in Vrbas. Prav tako je ugotovil, da je smrt nastopila nasilno z utapljanjem v vodi, da je bil pred tem najverjetneje mučen in da je pri tem dobil več hujših telesnih poškodb, ki jih prvo obdukcijsko poročilo ni omenjalo. Slednje je prvotne izjave policije o nenasilni smrti postavilo na laž. Prav tako so se pojavile špekulacije o podtaknjenih ukradenih predmetih in vlomu. Tudi kratkotrajna prisotnost sledov drog v telesu se ni ujemala z uradnim policijskim poročilom. Javnost in mediji so vmešanost v domnevni uboj Davida Dragičevića pripisali policijskim silam Banjaluke, izpostavlja novinar Saša Trifunović.
Gibanje Pravica za Davida je z novimi informacijami o nepravilnostih pri postopku preiskave smrti Davida Dragičevića pridobivalo podporo prebivalcev Banjaluke, pa tudi drugih državljanov in državljank Bosne in Hercegovine. Njegov primer namreč ni edini zamolčani oziroma nerešeni slučaj uboja. Avgusta leta 2011 je v predmestju Banjaluke skozi rdečo luč pri hitrosti več kot 150 kilometrov na uro v fiata dvajsetletnega pravilno vozečega Nikola Đurovića zdrvel audi A4. Nikola je umrl v bolnišnici, storilec pa pobegnil s kraja nesreče. Za nenaklepni uboj so obsodili Nenada Radinkovića, brezposelnega peka iz bližnjega kraja Laktaši, ki se je prestajanju kazni izognil s pobegom v Srbijo. Starši ubitega še danes trdijo, da je bil obsojeni grešni kozel, voznik Audija pa kar sam Stanislav Čađo, nekdanji minister za notranje zadeve Republike srbske. Pojasni Gordana Katana.
Na podoben način je življenje izgubil tudi Đenan Memić, ki se je ponoči osmega februarja 2016 z dekletom sprehajal po sarajevski Veliki aleji. Najprej ga je zbil zeleni ford fiesta, nato pa naj bi ga voznik, nekdanji fant dekleta, še potolkel s palico za bejzbol. Đenan je umrl v bolnišnici, policija pa je dogodek dobrega pol leta obravnavala kot prometno nesrečo s pobegom. Umora sta bila obdolžena Ljubo in Bekrija Seferović. Sarajevsko tožilstvo je obema julija letos izreklo oprostilno sodbo. Po trditvah njegove družine so pravi storilci še vedno na prostosti.
Tako je o nepristranskosti preiskave dan po objavi drugega obdukcijskega poročila podvomil tudi predsednik Republike srbske Milorad Dodik. Kljub temu zagotovila predsednika in drugih visokih funkcionarjev ministrstva za notranje zadeve, da bo uboj pojasnjen, niso bila dovoljšno zagotovilo očetu umorjenega Davorju Dragičeviću. Gibanju Pravica za Davida je tako uspelo aprila pridobiti 29 podpisov poslancev Narodne skupščine Republike srbske, ki so zahtevali posebno zasedanje o primeru njegove smrti. Na njej je Davor vpletenosti in sostorilnosti za umor svojega sina javno obdolžil ministra za notranje zadeve Dragana Lukača in načelnika uprave za težki in organizirani kriminal Darka Ilića, pojasnjuje Daniela Ratešić Došen.
Obtoženi jim niso ostali dolžni in gibanje s pomočjo režimskih medijev, predvsem srbske tiskovne agencije in Radiotelevizije Republike srbske, obdolžilo…
Gordana Katana, novinarka časnika Oslobođenje, ki je pri razkrivanju podrobnosti nepravilnosti primera Davida Dragičevića ekstenzivno sodelovala tudi z blogerjem Slobodanom Vaskovićem, se z utemeljitvijo Danijele Ratešić Došen ne strinja popolnoma. Gibanje Pravica za Davida je v zadnjih osmih mesecih postalo politična antiteza uveljavljenemu establišmentu ravno zaradi izpostavljanja skorumpiranosti vladajočih institucij in političnih elit.
Do kratkih stikov, kot je bil recimo ta v našem pogovoru s Katano, pa ni prihajalo le med predstavniki Pravice za Davida in politično elito. Obtožbe o škodovanju demokratično izvoljeni oblasti so letele tudi na zaradi razkritij precej bolj izpostavljenega Slobodana Vaskovića. Minister za notranje zadeve Dragan Lukač je proti njemu vložil tožbo zaradi razžalitve, Vasković komentira, citiramo: "Na eno stran je postavil blogerja, na drugo stran pa vlado, ministrstvo za notranje zadeve, narodno skupščino. Ta odnos ni realen. Ni mogoče, da bi lahko en človek tako prizadel institucije, če niso institucije popolnoma gnile.” Pod pritiskom so se znašli tudi opozicijski mediji na čelu s televizijo BN TV, komentira Gordana Katana.
Pod njihovim in pritiskom Pravice za Davida je primer v juliju naposled le prevzelo banjaluško tožilstvo. Glavni okrožni tožilec Želimir Lepir je sklenil, da citiramo: “Obstaja sum, da je Davidu Dragičeviću v strahu za svoje življenje in na begu pred zasledovalci spodrsnilo na strmi betonski obali potoka Crkvena ali pa so ga morilci z iste obale porinili v potok, kjer se je utopil. Ni pa nobnih indicev ali osnovnega suma ugrabitve, mučenja in usmrtitve.” Navedbe seveda nikakor niso pomirile prebivalcev Banjaluke, ki so nesposobnost in skorumpiranost začeli očitati tudi sodni veji oblasti.
S tem se strinja tudi Vasković, ki dodaja, da mnoge kriminalne združbe vladne in sodne institucije razumejo kot svoj servis predvsem zaradi povezanosti s pokvarjenimi posamezniki znotraj institucij, ki so si te prisvojili. Citiramo: “V Republiki srbski in njenih mestih prihaja do getoiziranja. Imamo posamezne pokvarjene policiste in inšpektorje, ki delajo vse, da ostanejo na vodilnih pozicijah in da institucije uporabijo za kriminalne potrebe, ne pa za to, kar je njihova z ustavo določena naloga - da so servis državljanov. To se je v primeru Davida Dragičevića jasno pokazalo. Če to komu do začetka dela tožilstva še ni bilo jasno, je sedaj očitno." Na to je v svoji analizi opozori tudi Enes Osmančević, profesor političnih znanosti na Univerzi v Sarajevu.
Za kakšno vrsto izgube zaupanja v oblast in upanja v boljši jutri gre, pravzaprav najlepše spregovori kar David Dragičević v svojem hiphop komadu Klinac iz geta.
Dobrodošli spet v predmiklavževem oddajanju Balkan ekspresa, kjer vam namesto sladkorčkov in sadja v nogavicah serviramo trpek okus žarkih orehov srbske baklave, kjer so sloji med cukrom in testom tako nejasno zlizani, kot sta mafija in institucionalna politika v Republiki srbski.
Da gre nerešeni primer Davida Dragičevića institucionalni politiki Republike srbske pošteno na živce, se je najlepše pokazalo jeseni letos. Najprej je bil konec avgusta pred vrati svojega doma v banjaluškem naselju Obilićevo hudo pretepen novinar BN TV, Vladimir Kovačević. Tovrstne prakse ustrahovanja niso nikakršna novost, poudarja urednik Buke, Saša Trifunović.
Profesor Enes Osmančevič izpostavlja, da je oblast želela nerešeni slučaj potlačiti. Upala je, da bo sčasoma javnost postala nezainteresirana in na dogodke preprosto pozabila.
Seveda se to ni zgodilo. Septembra je tako kantonsko banjaluško tožilstvo proti Davorju Dragičeviću sprožilo obtožnico zaradi ogrožanja varnosti ministra za notranje zadeve Dragana Lukača in načelnika Uprave za organizirani kriminal Darka Ilića. Mnoge opozicijske stranke Narodne skupščine Republike srbske so v dneh pred splošnimi oktobrskimi volitvami Bosne in Hercegovine politične točke nabirale tudi med demonstranti na Trgu Davida Dragičevića, kot so ga ti poimenovali.
Na protest 5. oktobra je iz vseh koncev Bosne in Hercegovine pa tudi iz sosednjih držav prišlo skoraj 40 tisoč ljudi. Policija, ki je močno poostrila svojo navzočnost, je mnogim avtomobilom in avtobusom onemogočila dostop do mesta. Med udeleženci shoda pa niso bili le podporniki gibanja Pravica za Davida, temveč tudi voditelja opozicije Vuk Govedarica in Branislav Borenović. Njuno Zavezništvo za zmago je zaradi zborovanja odpovedalo predviden volilni shod v mestu in svoje privržence pozvalo, naj se pridružijo ljudem na trgu. Stranka predsednika Republike srbske Milorada Dodika SNSD pa je svoj volilni shod kljub temu izvedla. Davor Dragičević je napovedal, da se bo na lov za morilci svojega sina podal sam, če ti ne bodo odkriti do četrtka, 11. oktobra. Tovrstna politizacija gibanja je bila po mnenju Enesa Osmančevića pričakovana.
Rezultati splošnih volitev so bili za gibanje Pravica za Davida veliko razočaranje. Dodikova Zveza neodvisnih socialdemokratov je v enaki sestavi z Demokratsko narodno zvezo in Socialistično stranko spet prevzela vodenje koalicije. Vuku Govedarici, predsedniku opozicijske Srbske demokratske stranke, ki je konkuriral dosedanji in ponovni premierki Željki Cvijanović, je zmaga ušla za borih pet odstotkov. Saša Trifunović izpostavlja, da kljub temu še ni čas za metanje puške v koruzo.
Davor Dragičević ni dočakal seznama odgovornih za umor svojega sina. Obtožnico z imeni domnevnih storilcev je objavil samo časnik Oslobođenje, podpisani Slobodan Vaksović. Ta poudarja, da pri protestih Pravica za Davida pravzaprav ne gre za klasično politiko, citiramo: “Nihče ne gleda, kako je komu ime, koga kdo politično podpira, katere vere ali narodnosti je. Ljudje iz cele Bosne in Hercegovine so se preprosto postavili ob bok Davorju Dragičeviću. To je najpomembnejše. Ljudi je dejansko strah za prihodnost svojih otrok. Ni jim vseeno – tudi za sedanjost. Da, zahtevajo dosego pravice za Davida, a tudi varnost zase in predvsem za svoje otroke. Vedo, da ti niso varni, ko gredo v mesto." Temu pritrjuje tudi Saša Trifunović, ki izpostavlja nujnost lokalnih aktivizmov v Republiki srbski.
Daniela Radešić Došen, Davor Dragičević, Davidova mati Suzana Radenović in drugi bodo še naprej iskali pravico za Davida. Po poti vztrajnosti v svojih prizadevanjih za resnico tudi družina Đenana Memića, Nikole Đurovića in vseh drugih zamolčanih primerov Bosne in Hercegovine. S svojo prizadevnostjo in neustrašnostjo dajejo upanje tudi drugim, ki so v borbi z mafijskimi in skorumpiranimi oblastniškimi strukturami Bosne in Hercegovine že obupali ali odnehali. S to svojo tvornostjo in upornostjo jasno odstopajo od bridke analize sodobne bosansko-hercegovske družbe Enesa Osmankovića, s katero zaključujemo današnje potikanje po Balkanu.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj