Šolajme, veličastni!
Univerzitetna redakcija se je pred kratkim odpravila na še eno terensko ekskurzijo: tokrat v stari Konstantinopel, v času shizme Bizanc, nato Carigrad, od leta 1453 pa Istanbul. Turčija je nedvomno dragulj kulturne, zgodovinske in umetniške dediščine - toda v Univerzitetni redakciji nas ne ganejo ne Hagia Sophia niti Grand Bazaar, pa tudi do kave smo pretežno ravnodušni. Nas zanima predvsem, kaj se dogaja na področju šolstva.
Danes večinoma ne bomo govorili o univerzitetnem, pač pa pretežno o srednješolskem sektorju izobraževalnega sistema. Do nas so že zadnjih nekaj let prihajale posamezne vesti o pritisku Erdoganove vlade na različne srednje šole in s šolstvom povezane nevladne organizacije - zdaj smo se končno odpravili bolje preiskat zadevo. V Turčiji že dolga leta operirajo določene zasebne šole in organizacije, ki izvajajo različne izobraževalne projekte, na primer debatne klube, s katerimi dijake učijo kritičnega mišljenja in liberalnih vrednot, kar gre oblastem očitno v nos. Pogovarjali smo se z Elo Jurko, ki sodeluje z eno izmed vidnejših nevladnih organizacij ESU Turkey. Naša sogovorka je Hrvatica, zato je pogovor z njo potekal v hrvaščini.
Za začetek nam Jurko razloži, kaj je misija organizacije, za katero dela - ESU Turkey: v Turčiji širi, predvsem v šolstvu, znanje angleščine, predvsem preko metod javnega nastopanja in debate, torej moderirane razprave o aktualnih družbenih vprašanjih. Prav tako omeni, kako izgleda ena izmed vidnejših zasebnih zahodnjaških srednjih šol Robert’s College. Ta gradi gimnazijski program po ameriškem modelu, kar seveda vključuje pouk o liberalnih vrednotah, kot je svoboda govora in druge.
Izjava
Govorimo torej o izobraževalnih programih, ki imajo najmanj dve lastnosti, ki bi lahko motile oblast. Prvič, večinoma so to programi, ki v izobrazbo vnašajo ogromno političnih vrednot anglosaškega zahoda: pretežno liberalne interpretacije sveta in etike. Toda še pomembneje, drugič: to so programi, ki največkrat odpirajo diskurze kritike oblasti, rečeno drugače, ravno te institucije so eni redkih prostorov v drugače dokaj zaprtem javnem prostoru, kjer se oblast sme kritizirati, in še več, to je celo zaželeno.
Jurko nam pove, s kakšno skepso se ministrstvo za izobraževanje loteva vseh projektov, ki na kakršenkoli način zadevajo svobodo govora, češ, včasih so takšnim programom odrekali financiranje, dandanes jih včasih celo prepovedo.
Izjava
V nadaljevanju pogovora je naveden primer, ko je turško ministrstvo za šolstvo interveniralo in preprečilo izvedbo debatnega turnirja, ker naj bi bila ena izmed tem razprave, ki se je dotikala turške zunanje politike, neprimerna za srednješolce.
Izjava
Zanimalo nas je, koliko časa že traja ta pritisk na organizacije, kot sta ESU Turkey in Robert’s College. Jurko nam razloži, da je to trend zadnjih nekaj let in da sovpada s sočasnim strožjim spoštovanjem verskih načel v družbi - omenimo denimo veliko obdavčenje alkohola - in splošnega zaostrovanja nadzora nad prebivalstvom.
Izjava
Je strah oblasti upravičen? So dijaki, ki se udeležujejo projektov, kot so debatna tekmovanja ali simulacije Združenih narodov, sistemu nevarni? So zahodnjaške zasebne šole upravičeno tak trn v peti Erdoganovega režima? Jurko odgovarja, da sicer ja, vendar na žalost ogromno dijakov prej omenjenih zasebnih šol odhaja na študij v tujino, od koder se ne vračajo.
Izjava
Iz podobnega razloga Jurko kritizira zasebne institucije, kot je Robert’s College - čeravno so premožne zasebne šole zelo dobre, kar zadeva izobrazbo posameznih učencev, svoje dijake preveč izolirajo od preostanka turške družbe, kar še poveča možnost, da se iz države izselijo.
Izjava
Izgleda, pojasnjuje Jurko, kot da prihajajo učenci elitnih srednješolskih ustanov iz popolnoma drugega sveta kot ljudje, ki živijo ne samo v isti državi, pač pa dejansko v istem mestu. To spet vpliva na željo, da zapustijo državo, da študirajo, delajo in živijo v tujini.
Izjava
Morda se Erdoganu sploh ne bi bilo treba posluževati nikakršne cenzure, kajti zdi se, da zasebne šole kar same kastrirajo kakršnokoli kritiko, ki se na njih ustvarja. Že res, da dijaki na teh šolah gojijo kritično misel in kritizirajo Erdogana, toda če se vsi izselijo v tujino in so v svojem elitizmu povsem ločeni od turške družbe, je možnost produkcije dejanskih sprememb v turški družbi minimalna.
Ironično je, da je tovrstna impotenca kritičnega diskurza zelo pogost leitmotiv zgodovine političnih idej. Vse prevečkrat se zgodi, da ostane tako imenovana revolucionarna teorija na ravni pretvarjanja in avtizma, popolnoma ločena od subjektov, ki jih nagovarja, in sveta, v katerega želi intervenirati.
Kaj pa državne šole? Mar obstaja možnost, da bi programi, kot je ESU Turkey, delali tudi s šolami v manj privilegiranih okoljih? Jurko nam za konec razloži, da to ostaja velika želja, da pa realizacija ni enostavna, ker imajo slabše šole že tako velike težave pri sledenju učnim načrtom, prilagajanju programa prekomernemu številu dijakov in tako dalje.
Izjava
Če zaokrožimo: oblasti očitno vedno bolj pritiskajo na projekte, ki dišijo po nasprotovanju in odprti kritiki. Vendar se turški projekti odpiranja prostorov politične kritike in svobode govora očitno soočajo še z enim drugim problemom: kolikor so omejeni s financami, toliko so v veliki meri prepuščeni sodelovanju zgolj z zasebnimi ustanovami, ki si to lahko privoščijo, kar na koncu omeji učinke projekta.
Toda nič ne de - turška kava je še vedno dobra, turški cigareti močni, kebab pa zašpiljen in krepko začinjen.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj