Fabula / rasa

A se spomnite, fantje, kako smo še nedolgo nazaj skupaj gradili Pekel?
Ne zna vsak preživeti tu, kajti za to se je potrebno temeljito pripraviti: povsod je tekoča lava, nevarne previsne stene in pošasti! Skupaj smo si pridobili diamantno opremo (diamantne hlače, oklep , čelado in kramp) in se obdali s sneženimi kepami, kar nam je prav prišlo v boju z vročimi žarki. Opremili smo se tudi s peskom duš in kockami magme in potem v območje podzemlja prešvercali recept za žvepleno baklo!!! Šele potem smo začeli kopičiti les za izdelavo lestev in neobdelani kamen, saj ta ne more zgoreti in smo si z njim sezidali portal in našo utrdbo.

Kako vznemirljiva pustolovščina je bila to!

Nazadnje smo se spopadli še z zombi pujsem, čeprav je zombi pujs edino nevtralno bitje v Peklu in ga je zelo težko pripraviti do tega, da znori. Vseeno je znorel.

Ampak zakaj to zažiganje avtomobilov, fantje? Saj veste, kako zelo ljub mi je pleh od R4!
Katrca forever!

To je avto moje mladosti. Že kot 21 leten mulo sem se z njo vozil (skupaj s klapo) v diskoteko Slovenija (Ribče), kjer so žurale legendarne generacije te države! V eni sobotni noči je bilo tam 3000 obiskovalcev, ljudje so stali in plesali po stopnicah. Avtobusi iz Avstrije, Madžarske in Hrvaške!!! Povsod veselje in optimizem! Pisalo se je leto 1991, ko smo dobili državo. Takrat smo imeli občutek neverjetne slasti, čutili smo, da je morje polno kipeče kovine in da je nebo začelo padati proti zemlji, vendar še ne docela udarilo ob tla! Tako močni občutki so to bili!

Zdaj pa je morje polno zastrupljene plastike in je šlo vse v maloro. Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa. Pri obdukciji prvega so ugotovili zadušitev s polietilenskimi vlakni, pri drugem pa je šlo za odpoved dvanajsternika v prebavilih, saj so se tam nabrali koščki poliamidov, iz katerih je nastala zaplata, ki je usodno zamašila konjičkovo prebavno cev. Kam gre ta naš svet – ne vem!

Verjetno se spomnite reklame iz otroštva, v kateri poskuša četa barab vdreti v trdnjavo, graščak pa se jim roga v brk. No, nekaj podobnega Vam želim sporočiti tudi jaz. Rekli boste: Kakšen vic je to?

Oprostite, vendar sem generacija 68 in ne vem, ali boste to razumeli. Družil sem se s starimi hipiji in vsi smo hodili v Šumija, kjer so leta 1974 od junija do avgusta Zuba, Chubby in Kralj na rokah sredi pločnika delali stojo in to na vsako polno uro (šlo je za stavo). V notranjosti lokala je na steni visela ura z reklamo za Pingo sok in ob šanku smo vsak večer debatirali o Diegu Riveri in njegovem pojmovanju umetnosti. Vsekakor so to bili časi. Takrat je Hazard izdal Predmestje, Niko Grafenauer Avtozaver, Mate Dolenc (danes dostikrat v Vesolju) Vampirja iz Gorjancev, Kostja Gatnik pa je ilustriral povedko Mizica pogrni se ter istega leta slovito Magno purgo.). Na akademiji smo se otepali starih. Nismo hoteli risati z oljem, zato smo rajši imeli profesorje, ki so nam svetovali sintetiko. Ja, sintetiko, ... in smo šli v Italijo, kjer so bile akrilne barve mnogo cenejše. Tako so nastale mnoge anomalije, ki so danes nosilne za našo kulturo. Nastajale so nove podobe: stripi, grafike,kolaži,plakati. Bili smo kreativni in to so stare generacije ostro kritizirale. Lahko povem, da je logotip za Fructal nastal leta 1977 ob treh zjutraj po osmih pivih (tako trdi eden izmed avtorjev), ko so se mu v sanjah začela prikazovati neobrana jabolka.

Naj vam povem še nekaj o prihodnjih rodovih, ki jih vzgajate! Gledam namreč današnjo mladino, kako z žafransko dragimi telefonskimi onegaji hodi po gozdu in z gps-om išče najbližjo gorsko kočo, kjer jim bodo servirali polnoalpske štruklje z babičinim certifikatom in medvedjo pleskavico v brusnični omaki. No, saj njihove starše še čaka "porcija" - mislijo, da jim delajo dobro, ko jim vsako leto pod smrekco pustijo razne digitalne jabolčnije v vrednosti dveh delavskih plač. Vzgoja pa takšna! Najlažje je mlade ljudi natrpati v kinodvorano in jim pustiti, da se nalivajo s kokakolo in bašejo z razstreljeno koruzo - to je zelo lahko! Dosti težje pa jih je naučiti, da je Vaderjev obraz sestavljen iz nemške čelade in plinske maske - to se zdi precej težja naloga.

Ampak to vam, ustreza, kajneda? Všeč vam je, da je mladina apolitična, pišmevuharska in neartikulirana! Vendar vam povem; trdite, da ste onkraj dobrega in zlega, onkraj spolne obsedenosti in meništva, onkraj demagogije in ulične naivnosti ter da vse iskreno zapisujete črno na belo. Jaz pa vam pravim: plačali boste!

Včasih pobrskam po dedkovi knjigi, kjer slavni rimski pesnik v latinskih šestercih poje o zlati dobi. O lepih in nedolžnih časih! Ko stesana jelka še ni zarezala v morske valove in ko rimsko kopje še ni priletelo na afriška tla. Takrat je bilo drugace! Jabolka so iz krošnje padla naravnost v tvojo dlan samo potresti si moral deblo sadnega drevesa in iztegniti roko. Vse je bilo v domačih logih in trgovec še ni jezdil v daljno Azijo po dišave in začimbe!

Današnji svet pa je popolnoma izprijen. Bogataš si na vrhu stolpnice postavlja sadovnjake, olimpijske bazene, teniška igrišča, v ogromnih podzemnih kleteh pa si umisli ribogojnice, katedrale in smučišča z umetnim snegom!
Na drugi strani imamo plebs, ki domov nosi minimalca in ki za hišno fasado izbere barvo pistacije. Takole govori: "Ko mi bo politik šenkal flašo viskija in moji ženi kupil bonbnonjero, bom pa šel volit". Pri tem se nesramno navdušuje nad gangnamstilskim ritomigom, ki je osvojil oblo z milijardo ogledkov. O, kako betežen in vrtežen sem od tega norega, a bridkega spoznanja!

Vendar vam povem: naravnih zakoni so nespremenljivi. Sončnih žarkov ni mogoče razžagati, vode ni mogoče narezati na kose in jo vtakniti v nahrbtnik, (čeprav je to nemara možno v coni, kjer veljajo čarovniški zakoni) in prav tako ni mogoče, da bi iz luže sezidali snežaka! To- zaenkrat - ni mogoče! Mogoče pa je uprasniti vžigalico na klubuku sladkovodne meduze ščitarice, ki smo jo z mrežo pravkar potegnili iz jezerskih valov! Da, da!

Verjetno se sedaj sprašujete, kdo je avtor tega komentarja, kako živi in v kakšnem gnevu se vrti njegova duša, da sredi noči piše komentarje. Naj vam na tem mestu povem nekaj biografskega, zato vas prosim za malo potrpljenja. Ničesar ne nameravam prekrivati.

Moj dobri prijatelj se je leta 1992 (kako pomenljiva letnica) vrgel iz nadvoza v prometno konico in od njega je ostala samo fiziološka čorba. Od takrat naprej sem se naučil, da beseda prijatelj pomeni prikazen, ki se vrača, toda dobro prikazen, saj nas vsake toliko časa opomni o starih dobrih časih. Spoznal sem, skratka, da so pravi prijatelji tisti, ki so nas naučili hoditi z nogami po zraku!

Potem so leta 2001 so zdravniki pri meni odkrili FFI-jev sindrom in že dvajset let imam hude težave s spanjem. V obupanosti sem davnega leta 2005 odpotoval v Mehiko in tam našel svojo zavetnico - Sveto Smrt. Pogovarjal sem se s tamkajšnjim ljudmi, ki so bili tako kot jaz popolnoma uničeni. Povedali so mi tole: "Nikoli ne moremo mirno spati. Če živiš v tem peklu, kjer potekajo meje med narkokarteli in kjer vsako noč zapokajo brzostrelke ali ni razumljivo, da začneš moliti h gospe zavetnici La Santa Muerte?"

Tako sem našel svojo Gospo in nič več mi ni težko! Sprijaznil sem se s svojo usodo. Na levo roko sem si dal vtetovirati Svetnico s koso in od takrat naprej mi nič ne manjka. Moj odnos do smrti je ključen za mojo identiteto ali kot je rekel sijajni pesnik Roberto Bolano v Oddaljeni zvezdi:

" Smrt je čistost.
Smrt je odgovornost.
Smrt je prijateljstvo.

Smrt je moje srce."