White Boys Burden

Mnenje, kolumna ali komentar
30. 8. 2019 - 13.00

Pismo nastaja južno od Južnega Sudana, nekje na med Kongom in Kenijo – na severu Ugande, v mestecu Gulu, v regiji, v kateri je še do nedavnega razsajal famozni upornik Kony iz LRA - Lords Resistance Army. Sedaj razsajajo nevladne organizacije in Kitajci. Tako slednji kot bledolični nevladniki popravljajo razdejanje, ki je ostalo za gverilci. Nevladniki popravljajo in študirajo duše ter samopodobo; Kitajci asfaltirajo. Med koncipiranjem pisma je bil pred kavarno makadam, sedaj je tu že svež asfalt. Opazujem delavce - najnižji so domačini, ogljenokožni Acholi, ki so najtemnejši in med najbolj odrinjenimi Ugandčani. Asfalt polagajo v supergah. Kvalificirani delavci – tisti, ki upravljajo z mehanizacijo, so Indijci, najvidnejši biološki ostanek britanske kolonizacije. In delovodja je - Kitajec. Tudi stroji so, po pismenkah sodeč, kitajski in znabiti, da se bodo po zaključku del vrnili na Kitajsko. Ceste kasneje popravljajo lokalne komunalne službe: na roke s katranom v vedru.

Dvomim, da bi Gulu brez gverilske vojske otroških bojevnikov dobil asfalt, zagotovo pa ne bi imel tolikšnega števila doktoratov na kvadratni kilometer. V tistih nekaj spodobnih kavarnah sedimo belci. Muzungi, kot nam pravijo, srkamo frapučino in pišemo svoje ugotovitve. Spet drugi muzungi so – smo - na poti v rezervate, gledajoči gorile in nilske konje ter druga čudesa narave. Po ulicah pa medtem blodijo pigmejci, ki so bili na račun varovanja narave in prihodkov od turizma pregnani iz domačih pragozdov ter sedaj izgubljeno in pijano tavajo po ugandskih mestih in vaseh. A to je le dodana vrednost.

Na poti do rezervata lahko razsvetljeni muzungu razmišlja, kako pomagati razlaščenim na račun njegovega safarija. Kje se pravzaprav konča ta safari in začne pomoč? Kako torej pomagati? Lepo je, da sta vsako dejanje in korak lahko dojeta kot pomoč. Lahko greš na »activity«, ki vključi »local community«, lahko kupuješ dobrine ali storitve iz moralno ozaveščenega resorta – vsak biznis, ki da kaj nase, ima še neko dodanovrednostno moralno razsežnost. Resnično ni treba biti veren, da si misijonar. Prosti trg – safari dušebrižništva, prosvete in opolnomočenja. Neoliberalni misijon - vsak evro je vbogajme, vsak nakup je »support«: With great passport comes great responsibility.

Vseeno se ob našem supportu potiho pritožujemo nad postrežbo – ta je počasna, nezainteresirana in nenatačna. Pritožujemo se simpatetično in razumevajoče, nikakor ne rasistično, ne ne. Ampak sodeč po objektivnih okoliščinah, lakota pač naredi svoje. Potem razmišljamo, kako narediti svoje učinkovitejše, moralno še bolj »impactfull«, opolnomočeno in delovno disciplinirano podjetje – vse v imenu skupnosti seveda.

Pritožujemo se nad prevoznimi sredstvi – v en osebni avto po deset ljudi? Tudi mene bi dali noter? Khm, saj ne da je moje življenje več vredno, ampak ... Javni prevoz je free market do konca - flota privat rabljenih kombijev z Japonske, Japonci namreč prav tako vozijo po levi. Muzungi ne razmišljamo, kako narediti boljši javni prevoz, z izjemo študentov in slovanskih razcapancev se muzungi – torej belci - na safarije vozijo v paralelnem svetu, v velikih terencih z divani. Lokalni kombiji pa so nabiti z narodom in brezglavo hitijo po preluknjanih cestah.

V nekem »objektivnem« smislu gre Ugandi izjemno dobro in napredek je več kot očiten: država je varna, pod istim predsednikom že 30 let in skoraj vulgarno odprta do tujcev. Neoliberalna vitka država, ki skrbi za minimum, torej za red in mir, ter ugodne pogoje za vlaganje in doniranje. Vitka je država, ne pa vladajoči sloj - ta je kar zajeten v vseh pogledih, stanujoč v ogromnih vilah, na ulici vzporedno pa je že slum. Ugando imenujejo tudi »razvojna diktatura« - vse je namreč podrejeno tej enigmi, ki se ji reče »development aid«, - razvojna pomoč predstavlja že polovico BDP-ja.

»Donor darling« je pogosta oznaka za Ugando – problem razvojne diktature je v tem, da ima državo oziroma državljane za talce. Država se razvija, dokler je očitna potreba po razvoju, saj drugače od donacij ne bo nič. Potreba po »razvoju« pa mora biti karseda vidna, še rajši pa fotogenična, če ne drugega, pa prav pride tudi kakšna gverilska formacija iz bolj zanemarjenih delov države daleč od prestolnice: za tisti grenko-sladki dolar/evro, ki pride na račun multidisciplinarne oznake »conflict resolution«.

Na (ne)srečo silni razvoj ustvarja paradoks – eksplozijo. Uganda se je od Velike Britanije osamosvojila leta 1962, takrat je bilo Ugandčanov 8 milijonov, sedaj jih je 45 milijonov - povprečna starost je malo manj kot 16 let. Boljši kot so pogoji za življenje – zdravstvo, ekonomija itd., bolj se narod oz. narodi reproducirajo, infrastruktura se gradi, napredek je vse bolj očiten; a naraščanje prebivalstva le povečuje razslojenost. Več je ljudi, večji je pritisk na institucije, šole in zdravstvo, cene storitev in dobrin so visoke, plače absurdno nizke. Tukaj je spet prostor za »naš support«, vitka država ne more dohajati potreb svojega prebivalstva, po drugi strani pa presežek bogastva muzungov krpa te luknje in tako se vsi počutimo bolje. Domačini, ker bodo pismeni, mi, ker je naš presežen evro, dolar ali funt dobil duhovno razsežnost, predsednik pa, ker je socialni mir kolikor toliko zagotovljen.

LRA je nekako simptom tega dobrodušnega prostega trga. Mantra konstantnega razvoja v zanemarjeni severni regiji, kjer razvoj za razliko od preostalega dela države nazaduje, je botrovala mesijanskemu kultu otroških bojevnikov. Uporniška formacija pa je predsedniku dala povod za nove investicije, češ da pomoči še vedno ni dovolj. Če bi bili uporniki LRA muslimani, bi jih Nato spremenil v prah, ker pa so protestanti, dobijo asfalt in fair trade kooperative.

Srkam svoj frapučino, sem v zgornji polovici prebivalcev tako po starosti kot po prihodkih, natakar, ki mi streže, dobi 40 dolarjev na mesec. Počutim se star in bogat, honorar RŠ-a pa se mi prvič v življenju zdi spodoben. No ja, frapučino je še vedno tri evre, je pa vsaj čaj poceni. Tako pač je, če te kolonizirajo Britanci.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

najs

Tale spis je razočaranje, to ni white boys burden, to je jaz sem kul ker pljuvam po vsem spis. Miha od tebe smo pa vajeni kaj več kot pisanje na najbolj prvo žogo.

da Miha piše iz Afrike...

"Any neo-colonial experience, especially among those highly educated white intellectuals who tend to look upon their self-depreciative selves, clouds judgement" A. Mbembe

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.