Težave s formo

Zdi se, da so grozljivke v zadnjih letih doživele nekakšno mini renesanso. Vse več je res kvalitetnih izdelkov, ki pogosto presegajo žanrske okvire. Nekatere izmed njih, na primer Čarovnica, Pobegni in Podedovano zlo, so se prebile celo v mainstream. Pa vendar se največje, najdražje in praviloma najbolj po krivem nahajpane franšize grozljivk ne dajo motiti in še naprej vsako leto sproducirajo kak nov del ali vsaj spinoff. Na čem temelji njihova popularnost, mi je uganka, gotovo pa je, da ne na kvaliteti.

Po žnjtem delu žnjtega spinoffa že od začetka bedne franšize Priklicano zlo je prejšnji teden v naše kinematografe prišla še druga najbolj nahajpana grozljivka letošnjega leta Tisto: Drugo poglavje: zgodba o klovnu, ki živi v kanalizaciji in se prehranjuje z otroki. Da, premisa res ni baš nekaj. A še mnogo bolj čudna postane zgodba s svojim razvojem. Klovna, za katerega se izkaže, da je pravzaprav nekakšna čudaška nezemeljska entiteta, ki je iz neznanega razloga prevzela klovnovsko formo, je skupinica otrok v Tistem prvem poglavju porazila. Tokrat se je, kako presenetljivo, vrnil in skupinica ne več otrok mora ponovno združiti moči.

Film je kakor tri četrtine grozljivk posnet po romanu Stephena Kinga. Ta ultimativni pisatelj grozljivih romanov je po eni strani priskrbel literarne predloge za klasike à la Izžarevanje, Zelena milja in V žrelu norosti, po drugi strani pa njegove zgodbe pogosto niso ravno najbolj smiselne. Pomislimo le na zlobne magične avtomobile v Christine ali bizarno polomijo Maximum Overdrive - film o tem, kako stroji oživijo in pričnejo pobijati ljudi.

Zgodba o klovnu-nezemljanu, ki kot ninja želve prebiva v kanalizaciji, a raje od pice žre otroke, je vsekakor med ne najbolj smiselnimi Kingovimi domislicami. Pa vendar, več kakor tisoč strani dolga knjiga ima svoj šarm in po njej posneta televizijska nadaljevanka iz leta 1990 deluje kot povsem prikupna mladinska grozljivka, čeprav je za njen semikultni status najverjetneje zaslužna predvsem nostalgija takrat mlade generacije.

A če je bil pred dvema letoma izdani prvi del Tistega presenetljivo spodobna, četudi - razen komercialno - neambiciozna poustvaritev Kingove knjige, je Tisto: Drugo poglavje popolnoma negledljiva polomija, ki je niso mogli rešiti niti ogromen budget in posebni učinki niti res spodobna igralska zasedba. Menim, da težava niti ni zanašanje na jump scare - ne glede na cenenost le-tega -, temveč izjemno nedomišljen scenarij Garyja Daubermana, sicer avtorja mnogih prej omenjenih spinoffov Priklicanega zla, torej tistega najslabšega, kar je v žanru grozljivke moč najti. Scenarij poudari vse slabe plati že tako ne posebej blesteče Kingove literarne predloge, torej neskončno razvlečenost, kopico nepovezanih podzgodb, popolnoma nesmiselno fabulo ter patetična klišejska motivacijska sporočila, namenjena mladim najstnikom.

Kot nekakšen predfilm je prikazano homofobno nasilje nad gejevskim parom. Enega od njiju nato poje klovn. V tej predzgodbici nič in nihče - razen seveda klovna - nima pomembne vloge za nadaljevanje skoraj tri ure dolgega filma. Še huje pa je, da je protagonistov, torej članov skupinice, ki kani uničiti klovnsko kreaturo, kar šest. Vsak korak v razvoju zgodbe je tako prikazan šestkrat. Najprej smo šestkrat zaporedoma priče prestrašenemu odzivu, ko izvejo, da se je klovn ponovno pojavil. Pravzaprav sedemkrat. Eden izmed njih na srečo stori samomor in v nadaljevanju nima več nobene vloge, kar pa nas ne reši pred tem, da smo zadnjih deset minut filma primorani poslušati njegovo grozovito patetično poslovilno pismo. Nato šestkrat gledamo, kako vsak izmed njih posebej najde pogum, da izpolni zaobljubo iz otroštva in se odloči uničiti zlega klovna. Šestkrat zaporedoma, kako vsak posebej najde artefakt, ki ga je v otroštvu skril. Pri tem je vsak izmed njih deležen dveh jump scarov. Mimogrede, te artefakte potrebujejo, ker je eden izmed njih - seveda tisti, ki je temnopolt - konzumiral precej prepovedanih drog in doživel videnje, v katerem je ugotovil, kako klovna ubiti.

Ko se po več kot dveh urah in približno ducatu jump scarov lov na klovna končno začne, gre zopet zgolj za neskončno nizanje jump scarov in posebnih efektov, pri čemer se zdi, da je bil poseben trud vložen v to, da bi bili kar se da klišejski. Najboljši izmed njih je zgolj brezsramna kraja ikoničnega momenta človeške glave na pajkovskih nogah iz filma Stvor, klasične grozljivke osemdesetih let prejšnjega stoletja. Sledi nekaj preganjanja po temačnih hodnikih, ki najbolj spominja na Scooby-Dooja, nato zopet šest soočanj z osebnimi strahovi vsakega izmed protagonistov in končno popolnoma bizarna zmaga nad klovnom. Ta se, ker se mu posmehujejo, da je klovn, pomanjša, nato pa ga, ko prevzame obliko majhnega smrtnika - po stari indijanski modrosti je menda vsako bitje podvrženo zakonom svoje oblike - z lahkoto usmrtijo. A film še kar traja v neskončno razvlečenem praznovanju in žalovanju ter z že omenjenim odvratno osladnim poslovilnim pismom osebe, ki v filmu sploh zares ne nastopa.

Kot je dejala soobiskovalka filmske predstave: edino, kar je na tem filmu strašnega, je njegova dolžina. Pa vendar to niti ne bi bilo slabo samo po sebi, če ne bi bila ta dolžina tako slabo izkoriščena in naphana s tako množico odvečne vsebine. Večji del filma bi brez težav izrezali, pa ne bi trpela niti zgodba niti vzdušje, kljub temu da v vsej tej monumentalni minutaži ničesar od tega dvojega niti ni za kaj več kot zgolj zametek.

V sicer izjemno slabo napisanem dialogu torej izvemo, da morajo po stari indijanski modrosti vse stvari ubogati zakonitosti svoje forme. A glavni problem tega filma je, da se te indijanske modrosti ne drži. Šestkratno nizanje domala identičnega, kar neprestano zavira razvoj zgodbe, lahko funkcionira v lahko berljivem mladinskem romanu ali, še bolje, v nadaljevanki, nikakor pa ne v filmskem formatu. Če pustimo ob strani žalostno, a za mainstream grozljivke žal očitno neobhodno zanašanje na jump scare in posebne efekte, je torej Tisto: Drugo poglavje doživelo katastrofalen brodolom že pri prenosu vsebine iz knjižne forme v filmsko. Namesto skrivnostne nezemeljske groze pa smo dobili film, ki ogromni minutaži navkljub - kakor klovn, ki ga prikazuje - konča kot osladen, nenevaren, farsičen približek grozljivke.