NJEGOVA ZGODBA IN AVTOR.

Spoštovane, spoštovani.

13. decembra letos je spletišče AirBeletrina zaključilo literarni natečaj za kratko zgodbo v dolžini dvanajst tisoč znakov. Ob nagradi, ki je znašala nikakor ne zanemarljivih tristo evrov, je do 27. novembra na naslov na Borštnikovem trgu prispelo okrog sto šestdeset zgodb, kar je ob obetu naslade nad zapisanim med slovenskim življem za štiričlansko žirijo pomenilo tudi obilo branja v pomenu branja kot dela.

Res je, da je Airbeletrina podobne natečaje organizirala že prejšnja leta, vendar so bila pričakovanja javnosti tokrat lahko drugačna. Namreč ob redni skrbi za recenziranje raznih literarnih del in filmov je bilo mogoče v zadnjem letu opaziti tudi niz zapisov, ki so ponudili zanimiva razmišljanja mlajše generacije o domovini in slovenskem jeziku. Tu govorimo o prispevkih Mance Renko "Ne dam svoje domovine", ki je bil objavljen v oktobru 2012, Ane Svetel "Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?", objavljenem v letošnjem oktobru, in pa Staše Pavlovič "Meje jezika in meje sveta", ki je luč sveta ugledal v izdihljajih novembra. Prispevki so v javnosti naleteli na velik odziv. Zapis Mance Renko so ekranizirali v oddaji Tednik na nacionalni televiziji, portal LUD Literatura pa je objavil odkrito kritičen odziv Muanisa Sinanovića "Moja Domovina?" in sprožil glede na siceršnjo domala mučno tišino, v kateri se odvijajo domači kulturni boji, bogato bero glasnih odzivov. Glede slednjega disputa na Radiu Študent takrat nismo stali križem rok in uredništvo Napihovanja je pripravilo hudomušno, a zelo koncizno tretje mnenje. Toliko o zgodovini, razlogih za posebno pričakovanje glede rezultatov AirBeletrininega natečaja.

Da bi glede končne izbire, potem ko so bili predhodno že objavljeni finalisti natečaja, lahko bili še bolj nastrojeni, je bil na dan dogodka razglasitve zmagovalca v Trubarjevi hiši literature v prilogi Dela Pogledi objavljen odziv Katje Perat, članice uredništva AirBeletrine, na članek Boštjana Tadela "Genij med mainstreamom in avantgardo", ki ga je svarilno zaključila s povedjo: "Zavedati se namreč morate, da je generacija, ki jo je treba simbolno umoriti, da bo naša lahko zadihala svobodneje, prav vaša."

Prišel je večer in dočakali smo. Izbrana je bila zgodba študentke Nike Jurman z naslovom "Short story bro". Zgodba z zelo iskrenim slogom v prvi osebi govori o poti glavne junakinje z železniške postaje v ljubezensko gnezdo njenega ljubimca, na kateri jo čaka nekaj vsakdanjih opravkov in je popestrena z duhovitim in tenkočutnim naborom impresij, je tisto nekaj, kar se dogaja ob odsotnosti nečesa, kar naj bi se zgodilo in v tem oziru deluje ... oprostite izrazu, a izraz iz besednjaka oglaševalcev utegne biti na tem mestu še najprimernejši; deluje "refreshing". Lahko bi rekli, da zgodba dobi svojevrsten polet ravno skozi odsotnost gravitacijske sile zgodbe.

Kot se za manire natečajev spodobi, je štiričlanska komisija, ki je bila sestavljena iz vseh članov uredništva, česar sicer ne bi smeli razumeti kot nujnost, svojo odločitev tudi obrazložila, kjer pa je dejansko več besed namenjenih sami avtorici kot pa zgodbi – in več: to, kako opredelijo avtorico, je ob tem, da bi bilo morda celo nepotrebno, da bi jo opredelili, precej nenavadno. Tako je komisija zavzela stališče, da je Nika Jurman napisala zgodbo "v koži najmlajše že razmišljujoče generacije" in da duhoviti komentarji "izrišejo sodobnega intelektualca-v-izgradnji".

Če skušamo zapisano vzeti vsaj z nekoliko zavzetosti glede poskusa razumevanja, lahko hitro opazimo, da je tovrstno oznako bodisi nemogoče razumeti ali pa je totalen nesmisel. In če oznako sprejmemo v luči vsakdanje jezikovne nastlanosti, bi morali uvideti vsaj to, da je izrazito pokroviteljska, če že ne žaljiva do avtorice in da v tem, ko se nameni govoriti o avtorici, hkrati o avtorici dejansko ne pove ničesar. Lahko se zdi enostavno in zapeljivo, da si ob branju dvanajst tisoč znakov neke zgodbe ustvarimo predstavo o avtorju, o nekem "jazu", ki je v zrcalni podobi strani v rokah držal penkalo, je pa to nekaj, kar je v izhodišču napačno.

Tako se je nemogoče izogniti vtisu, da namen komisije ni bil ta, da se je izbiralo najboljšo zgodbo, ampak da se je intencionalno izbiralo sebi najbolj ustreznega avtorja. Če je tako, bi bilo pogoje za tovrstno avdicijo primerno objaviti že predhodno, v sami najavi natečaja.

Morda je prav, da si spletišče AirBeletrina ob izboru za najboljšo kratko zgodbo naknadno dovoljuje razglašati, kdo je "intelektualec" in kdo šele "intelektualec v izgradnji". Morda je tudi prav, da ob naših in vaših generacijah razvija tudi pojme, kot sta "razmišljujoča generacija" in "že razmišljujoča generacija". Morda je prav, da se zmoremo ločevati na tiste, ki nekaj so, in tiste, ki to niso ali še niso.

Zmeraj se lahko odločimo, da bomo pisanje vzeli kot poskus lastnega emancipatornega projekta, kot projekt za našo lastno omikanost, a hkrati se je treba ob tem zavedati tudi tega, da na tak način ne bo izginil noben splošni problem. In kakorkoli se zdi, da je dandanašnji problem našega družbenega življenja skrit v problemu neke specifične generacije in bomo v primeru, če bo ta generacija odpravila svoj lasten problem, odpravili tudi probleme vseh nas, je naloga najbrž drugačna in težja; treba bo spisati nekaj, s čimer ne bomo pisali o sebi ali zase, temveč zgodbo, ki bo pojasnila, da svojega avtorja ne potrebuje več in da ga dejansko nikoli ni imela.

AirBeletrina ima novo spletno stran. Ob vsakem tekstu je objavljen tudi avtorjev portret.