BORBA TOPOGRAFSKEGA PESJANARJA
Pričnimo protokolarno. Mnogoboj mitologij je »uradno« druga pezdniška zbirka Sergeja Harlamova. Ta je bila izdana letos pri založbi Litera. Pred tem je leta 2011 izdal svoj pezdniški prvenec Jedci. Onkraj uradnega zapisovalca arhivov Cobiss, pa je pri Mali ignorirani knjigarni v sklopu festivala IGNOR leta 2017 izšel tudi njegov pezdniški chapbook z naslovom Hypomnemata.
Pri zbirki Jedci je šlo, kot ugotavlja Vid Bešter, pisec spremne besede k Mnogoboju mitologij, s čigar ugotovitvami bi se sam strinjal, za zavezanost k raziskovanju in eksperimetniranju s polnokrvno pesniško podobo. V Jedcih »smo priča preizkusu razpona besede«, kot pravi Vid. V nadaljevanju gre pri zbirki Hypomnemata »za materialistično ontologijo črke in glasu«. Za poskuse premišljevanja občutkov ob samem doživljanju materialnosti obeh. Kronološki vrstni red tukaj ne igra prevelike vloge. Zbirke si ne sledijo v progresivni rasti in padcu bruto domačega proizvoda; če gre za kaj, gre pri tem za nekakšen »materializem srečanja«, za tokove, ki butajo drug ob drugega, se občasno združijo v valove, ki se nato rahlo iztečejo na obalo. Hkrati bi lahko rekli, da gre pri Haralamovih zbirkah za nekakšno teorijo-fikcijo skozi medij poezije. Torej, kakšen tok udari ob zbirko Mnogoboj mitologij?
Nahajam se v Zrečah, ko prvič odprem pezdniško zbirko Sergeja. V miniaturnem mestecu, konciznem prikazu začetnih jugoslovanskih poskusov policentrične industrializacije. V zreški miniaturni prikazni ima noč res svojo moč, kot bi se reklo v raznih splošnih mestih, me je posredno opomnila Urša. Vendar podoba nočne moči ni v klišejski luni, zvezdah, kot si jo ponavadi zamišljajo avtenticisti bosih nog, kot bi jih skozi iskreničnost poimenoval prijatelj Muanis, ta sploh ni izrazito reprezentacijska, ampak gre za podobo zvoka kladiv iz bližnje industrijske kovačije. Sredi noči stati v Zrečah pomeni poslušati simfonijo industrijskih kladiv, hamerjev, šele nato se ji pridružijo vse ostale reprezentacijske podobe noči. Lahko bi rekli, da se tranzicijsko propadle tovarne, če rahlo pretiravamo, »utelesijo« v tem zvoku, podobno, kot se vonj hmelja utelesi v mestecu Laško ali nekje na začetku predela Šiške, torej skorajda čista podoba industrijske produkcije. Podoba nekega razgibanega topografskega prostora. Medtem, ko bi lahko na primer v predelu Londona, kjer se zvrstijo nekatere finančne institucije, iskali že bolj topološko podobo zvoka - čisto šumenje hrupa, vseprisotno odbijanje svetlobe v steklenih oknih in tako dalje.
Produkcija podob zvoka je pri pezdniški zbirki na strani bralca oziroma poslušalca, recimo mu rahlo bolj poljudno kar »gost«, z drugimi besedami v duhu te oddaje tudi ta knjižni molj, ki kosi, kakor tudi pisca-gosta, ko na primer ta ponovno prebira pezdnitve; oba jo tvorita skozi pojočo govorico ob spremljavi presnove. Če si dovolimo kratko opombo, recimo, da je zgodovina prej v presnovi kot pa samo v dihanju ali sapi. Pihnite Loriciferi zrak, me je posredno na to foro spomnil Arne, recite ji, naj diha, in ta vam bodo verjetno odgovorila s »Prijatelj! Hvala za trud, ampak ga ne potrebujem«.
Skozi procese zvokovnega podobja se ustvarjajo ločene nereprezentacijske podobe občutkov, torej tisto, ki nosi to posebno »ime« občutkov, tisto onkraj predmeta, ki je občutek povzročil, torej okraj črk, besede ali raznih vizualij, in onstran misli ter načina mišljenja, torej onkraj zvoka, ki so njegova posledica, in čemur Antonio pravi: »ideja telesa, ki se nahaja v določenem stanju«. To situacijo oziroma stanje je nemogoče točno locirati v samem telesu, gre za simfonijo onkraj dualističnih procesov delitve na telo in duh.
Na eni strani imamo torej produkcijo podobe zvoka. Kot v eni izmed svojih pezdnitev z naslovom Inner City Blues pravi Sixto:
but the words don’t sound too clear
Produkcija podobe zvoka proizvaja podobe besedilnosti, ki na prvi pogled niso ravno preveč jasne; meglene so. Vendar je lahko ta tako imenovani »fetiš« meglenosti čisto funkcionalen pri produkciji različnih podob občutkov, saj ne gre za to, da bi moral gost zares razumeti vsako besedilnost pesmi, lahko tudi samo uživa v zvoku govorice.
Če vzamemo drugo metaforo, lahko rečemo, da uporabnik določenega softvera ne potrebuje nujno razumevanja same kode, iz katere je ta sestavljen, da bi ga uporabljal. Ali še bolje, gost platforme Kje bomo pa jutri spali? ne potrebuje ravno popolnega razumevanja stanovanjske problematike, saj ljudje ne potrebujejo »partijske platforme«, temveč platforma potrebuje ljudi, tehnologijo in konec koncev »polno energijo«. Izčiščena besedilnost je na koncu skozi proces »zbistritve«, birokratizacije oziroma jezikovne racionalizacije postavljena v določen komunikacijski okvir.
Literaturo si lahko zamišljamo skozi metaforo »platforme«. Spletni literarni portali, založbe, blogi, forumi in tako dalje skorajda ne predstavljajo več podobe »papirja«, ampak prej podobo »strani« in njenega indeksa. Če so pesjanarji, torej pezdniki, pesniki, ostale živali ter algoritmi, ki so zmožni pisanja preko vzpostavljenega protokola, industrijski topografski birokrati jezika na »papirju«, so literarne platforme storitveni topološki birokrati (meta)jezika na »strani«. Seveda pa biti birokrat (meta)jezika ne pomeni nujno »negativnosti«, kot me je na kratko posredno opomnil Jan, in k čemur lahko dodam, da komunikacija na nek način »mora« potekati, če se sploh želi sprovesti kakršna koli organiziranost.
Če sedaj spregovorimo še o delu, kot me je na neki točki posredno opomnila Silvija. Govorimo raje kar o pesjanarjih. Ti skozi svoje delo, recimo mu kar kiborško delo, ker pri pisanju uporabljajo raznorazne strojne in druge nosilce za pisanje, brskanje po arhivih, organiziranje, številčenje in tako dalje, poskušajo biti organizatorji lastnih, tujih in iz arhiva potegnjenih občutkov. Strani kot platforme predstavljajo utelešenje »konkurence« na ravni jezika. Kiborško delo pesjanarjev pa danes predstavlja utelešenje konkurence na ravni govorice in pisanja. Prvi investirajo svoje »profite«, vsaj poglavitno, v optimizacijo platform. Drugi pa v »optimizacijo« svoje zmožnosti za pisanje, tipkanje, klikanje, upravljanje, kazanje in tako dalje.
Pri drugih se ob pisanju pojavi nekakšno sevanje občutkov, kar z drugimi besedami v pesmi Nuclear Fusion pojejo King Gizzard and The Lizard Wizard.
Separating me from restoration
My spirit leaves my body in frustration
flying through the world in radiation
Iluzorno bi bilo vse do sedaj napisano, prebrano in povedano iskati zgolj v Sergejevi pezdniški zbirki Mnogoboj mitologij. Harlamovemu verzu »to ni pesniška zbirka«, lahko dodamo »to ni recenzija«.
Tisto, kar lahko mogoče bolj natančno iščemo v njegovi zbirki, je nekakšna eko-kritika. Vendar ta nastopi vedno kot določena "končna" eshatologija, zapakirana v »kritiko« kot »negativnost«, kot produciranje odpadkov, čistega trošenja, ki se kaže v razumevanju vsega produciranega, kot »potrošnje« in s tem v »pozitivnem« klicu k »potrošniki vseh dežel združite se! [in si končno redistribuirajte uničenje planeta]«, kajti Harlamov je videl, da je Zemlja zelena in modra, a na njej vseeno ni videl življenja. Lahko bi rekli, da je to posledica rahle ujetosti v meščanske ekonomske termine, kjer potrošnja še vedno velja za neko ločeno področje od produkcije. Tej vrsti kritike se na drugem polu mogoče »zoperstavlja« žanr solarnega punka. Ta ujetost v podobje parnega punka iz druge polovice dvajsetega stoletja, ponekod podobje kiber punka, podobje black metala in temnega modernizma je nekako simptomatična posledica za področje tranzicijskega literarnega polja, hkrati bi lahko dejali, da so ta, ponavadi samooklicana anti-humanistična naprezanja sama izrazito humanistična. Vseeno lahko rečemo, da če eko-kritika temnega modernizma kaj prispeva, je to, da je kritika prehoda in opozarja solarne punkerje, da bo/je v »tranziciji« vseeno potrebna jedrska energija, tako za nas kot za tehnologijo samo.
Zaključimo protokolarno s parimi verzi iz zbirke.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
ja to pa je kr dobr, pohvale.
treba ga je dopolnit.
Komentiraj